arhivirana novica

Jesenska filmska šola 2019

Mednarodni simpozij filmske teorije: Odrazi razvoja novih identitetnih struktur v dokumentarcih iz območja »jugosfere«

Retrospektiva: Kalejdoskop zrcaljenja identitet v dokumentarcih z območja »jugosfere«

Simpozij in retrospektiva letošnje Jesenske filmske šole se osredotočata na dokumentarno produkcijo na območju nekdanje Jugoslavije. To je prostor, za katerega se ob poskusih novih povezovanj na različnih področjih bivanja in ustvarjanja vse bolj uveljavlja termin »jugosfera«.

»
Dokumentarni film v nekdanji Jugoslaviji zagotovo sodi med najbolje varovane, a nadvse pomembne 'skrivnosti' zgodovine filma. Jugoslovanska kinematografija se je namreč na svetovni zemljevid suvereno vpisala predvsem zaradi slovitega 'črnega vala', ki je združeval avtorske poetike kritičnega prevrednotenja pojmovanja vizije 'socializma s človeškim obrazom' v dispozitivu igranega filma. Vzporedno z insceniranimi pripovedmi pa so se z enako, če ne celo večjo intenzivnostjo odvijala polemična preučevanja socialistične realnosti z dokumentarnimi filmskimi sredstvi. /…/ Ta so se posvečala zlasti spodletelosti premočrtne vizije socialističnega napredka ter razhajanjem med uradno in dejansko resnico življenja, ki sta se v celotnem obdobju obstoja SFRJ precej razlikovali. Dokumentaristi so intenzivno delovali v vseh republiških centrih. /…/ Med temami, ki so se jim posvečali  v vseh republiških produkcijskih hišah od Skopja do Ljubljane, je eno najpomembnejših predstavljalo vprašanje identitete[1] V monografiji Razbito ogledalo[2] ena ključnih raziskovalk identitete v postjugoslovanskem dokumentarnem filmu Magdalena Tutka-Gwóźdź konec federacije izpostavi kot trenutek preloma v identitetni strukturi. Na podlagi prispodobe razbitega ogledala, s katero opredeli problematiko raziskovanja identitete v dokumentarcih iz obdobja po razpadu Jugoslavije, bodo predavatelji in posamezni avtorji, zbrani na razpravi ob koncu simpozija, skušali opozoriti na temeljne elemente novih pristopov, metod, tematik in problematik, s katerimi se ukvarjajo dokumentaristi od leta 1991 naprej. 

Izbor filmov retrospektive je narejen na osnovi zavestnega izogibanja vrednostnim kriterijem, obsega vrsto dokumentarnih stilov, pristopov, teženj, praks oziroma (pod)zvrsti, s katerimi so filmski ustvarjalci izvajali sondiranje postsocialistične realnosti. Nabor filmov in ustvarjalcev kažeta na heterogenost te produkcije. V njej se odražajo raznovrstne konfiguracije novih istovetnosti – od individualne, kolektivne, nacionalne, etnične, religijske ali spolne identitete do lokalne, mobilne, narativne ali krizne. S pomočjo del posameznih novih formacij, ki so nastale na obravnavanem območju, bomo videli, kako in na kakšen način so se preobražale konfiguracije identitet v posameznih novonastalih državah, pa tudi na obravnavanem območju v celoti. Hkrati se bomo lahko znova prepričali, kako pomembno vlogo pri tem igra prav dokumentarna filmska produkcija.

V okvirju letošnje Jesenske filmske šole bo Magdalena Tutka-Gwóźdź kalejdoskopsko zrcaljenje identitete obravnavala v izbranih »medkulturnih dokumentarcih« (med drugim tudi formalno razgibanem dokumentarcu Štirje potni listi [Četiri pasoša, 2016] Mihajla Jevtiča, ki pripoveduje zgodbo o eni deželi in štirih potnih listih ter odhodu, ki se je pripravljal 25 let) s preiskovanjem didaktičnih, poetičnih in metafilmskih dimenzij dokumentarca. Raznolikost dokumentarnih postopkov bo predstavila s paleto narativnih praks in estetskih prijemov. Razgrnila bo tudi pogled v edinstveni proces ustvarjanja kot »bahtinovskega 'stanja mejenja na'«.

»Matjaž Ivanišin sodi med tiste pronicljive cineaste, čigar ustvarjalnost je zaznamovana s težko vzpostavljenim občutjem domala istočasne zazrtosti v preteklost in prihodnost različnih skupnosti, skupin ali posameznikov. Tak ustvarjalni princip je še posebej pomemben v preučevanju identitetne krajine jugosfere, saj sta transnacionalnost in kozmopolitstvo med ključnimi komponentami vzpostavitve novih območij svobode oziroma rekonstrukcije možnosti nekdanjega sožitja,« piše Andrej Šprah. Ivanišinovo ustvarjalnost z osredotočanjem na Karpopotnika (2013) bo analiziral v konceptualnem okviru refrakcijskega esejskega filma, oblike filmske esejistike, ki predstavlja način premišljevanja v avdiovizualnem polju, kjer sta najpomembnejši prvini prevpraševanje režima reprezentacije realnosti in posledično vidiki (anti)estetike ter uporaba kreativnega načela kritične poustvaritve.

Seminar Maje Bogojević bo analitični premislek, kako netipično dokumentarni film Globina dva (Dubina dva, 2016), ki je nastal pred dolgometražnim igranim prvencem Tovor (Teret, 2018), ne postane predhodnik igranega filma, ampak je njegov stranski produkt. Avtor Ognjen Glavonić je pred desetimi leti začel raziskovati in scenarij je postajal vse debelejši in daljši, pojavile so se nove informacije in zgodbe, ki so predrugačile razvoj in prvotno zasnovo. Da ne bi igranega filma preplavil s preveč faktografskimi podrobnostmi in dokumenti, je posnel dokumentarec. Globino dva, ki se v strogem v cinema vérité slogu osredotoča na razkrivanje ene najokrutnejših organiziranih kriminalnih operacij Miloševićeve vlade, močno prepletata dve vzporedni, pogosto ločeni pripovedi – vizualna in verbalna. Po desetih letih je v Cannesu premierno prikazan Tovor, igrano nadaljevanje, ki se vrača k izvirni ideji in obravnava isto temo.

O transparentnosti dokumentarnega izraza v postjugoslovanskem dokumentarnem filmu zadnjih let bo na podlagi Glavonićevih filmov, Srbenke (2018) Nebojše Slijepčevića in Švicarja Chrisa (Chris the Swiss, 2018) Anje Kofmel razmišljal Andrej Tomažin, ki zapiše, da je bilo »vprašanje postjugoslovanskega dokumentarnega filma vedno tudi vprašanje postfaktičnosti; za Magdaleno Tutka-Gwoždž je tako 'resnični način izražanja kot tudi redefinicija identitetnih projektov', s tem pa odpira široko polje razumevanja transparentnosti. Pri tem gre tako za načine zamolčevanja izpovedi žrtev kot tudi za prosojnost filmskega traku. Spretno preigravanje dvojice odsotnost/prisotnost v Globini dve in Tovoru je zaušnica postgenocidnemu stanju balkanskega in evropskega establišmenta: je njegova izkrivljena zrcalna podoba. Znotraj različnih načinov zamolčevanja, utišanja in vsebinskih poudarkov se giblje tudi Srbenka, pretresljiva igra nasprotij, skozi katero se vije politična osiromašenost nekdanjega skupnega prostora Jugoslavije, zvedena na binarna nasprotja, na mejne črte in na pripadnost enemu ali drugemu narodu

Višnja Vukašinović bo v seminarju z naslovom »Meditacije o Mediteranu Borisa Poljaka« na podlagi Poljakove »trilogije« (Splitski akvarel [2009], Autofokus [Autofocus, 2013], Oni samo prihajajo in odhajajo [Oni samo dolaze i odlaze, 2016]) premislila njegovo metodo, izbiro teme in poetiko. Avtor, ki je vselej zaslužen tudi za fotografijo svojih filmov, s pomočjo teleobjektiva dosledno uporablja metodo opazovanja s statičnimi kadri in se osredotoča na motiv javnega kraja, kamor se ljudje pridejo sprostit in uživat.

Kumjana Novakova v svoji obravnavi postjugoslovanskega filma na tujem izhaja iz predpostavke, da če želimo razmišljati o jugoslovanski kinematografiji, si moramo nedvomno predstavljati prostor, ki ga več ni, a je nekoč nedvomno bil – najsi gre za mesto, ki pripada preteklostim prihodnosti ali v nekaterih primerih obojim, odvisno od pripovedovalca. Če si ga zamislimo kot prostor in skupnost preteklosti, njegova podoba in zvočna resonanca v dokumentih postaneta vse manj abstraktna. Če ga je nekdo zapustil, ko je ta kraj še obstajal, je njegova sedanjost vedno bolj abstraktna, njegove podobe in zvoki pa izhajajo iz preteklosti in napovedujejo prihodnost. V seminarju si Novakova postavlja vprašanja, kot so: če želimo iz arhivov poustvariti počitnice na morju, dan mladosti ali začetek vojn – ali bodo ti oživili vse naše preteklosti, se bodo naše preteklosti znova pojavile in končno osvobodile kakor vsaka namišljena preteklost, ali si bomo tako končno lahko predstavljali sedanjost in ali bo to poustvarilo predstavo o nas.

Svoje poglede in pristope do zrcaljenja identitete v dokumentaristični filmski ustvarjalnosti bodo v razpravi ob koncu simpozija soočili in pretresli domači ter tuji avtorji in avtorica: Jelena Maksimović (med drugim avtorica filma Taurunum Boy [2018], ki bo prikazan v retrospektivi), Mihajlo Jevtić (Štirje potni listi), Nebojša Sljepčević (Moški film [Muški film, 2012], Srbenka), Matjaž Ivanišin (Che Sara[2002], Karpopotnik) in Vlado Škafar (v okviru retrospektive bo prikazan njegov Stari most iz leta 1998).

Maja Krajnc

Vstop na predavanja je brezplačen.

[1] Andrej Šprah (2014): »Kalejdoskop zrcaljenja identitet: Razbito ogledalo, Magdalena Tutka-Gwóźdź«, KINO!, št. 22, str. 149–150. 
[2] Glej Magdalena Tutka-Gwóźdź (2914) »Razbito ogledalo: o različnih razsežnostih postjugoslovanskega dokumentarca«, KINO!, št. 22, str. 126–148.

PROGRAM JESENSKE FILMSKE ŠOLE 2019

4.11. ponedeljek

19.00
Retrospektiva JFŠ 2019: Kalejdoskop zrcaljenja identitet v dokumentarcih z območja »jugosfere«
Stari most
Vlado Škafar, Slovenija, 1998, 35mm, 1.66, barvni, 12', bd
Razglednica iz Mostarja.
Film z mobitelom (Film mobitelom)
Nedžad Begović, BiH, 2011, digitalni format, 1.85, barvni, 63', ap, svp
Film je posnet s kamero prenosnega telefona, ki ga je režiser uporabljal po tem, ko so mu zdravniki diagnosticirali angino pectoris in mu priporočili veliko hoje. 3000 kilometrov, ki jih je prehodil v treh letih, je spremenil v kolaž igrivih, eksperimentalnih in liričnih trenutkov ter družinskih in družabnih situacij, posnetih z občutkom, nežno in ironično.

21.00
Retrospektiva JFŠ 2019: Kalejdoskop zrcaljenja identitet v dokumentarcih z območja »jugosfere«
Drobna ptica (Sitna ptica)
Dane Komljen, Hrvaška/Srbija, 2013, DCP, 16:9, čb/barvni, 30', ap, svp
»V stanovanju, kjer sem odraščal, je imel moj oče v omari škatlo, skrito za oblačili, uniformo in pištolo. V škatli so bili papirji, šolski dokumenti in knjige. Ko je umrl, sem škatlo pregledal. V študentskem indeksu sem našel ime profesorja, ki je leta 1976 predaval Osnove marksistične sociologije. Šel sem do profesorja in ga vprašal: ,Kaj je prijateljstvo?‘ Odgovoril je: ,Drobna ptica.‘« Dane Komljen
Čuvaj vlačilcev (Čuvar tegljača)
Silvio Mirošničenko, Hrvaška, 2003, digitalni format, 1.37, čb, 20'svp
Film se ukvarja z usodo človeka, ki na Dravi pri Osijeku pazi ladje vlačilce, ki čakajo na odpis in bodo postale staro železo. Zapuščene ladje so njegov dom in tako rekoč ves njegov svet. Njegova dnevna rutina, v kateri ni obiskovalcev in sodobnih pripomočkov, pripoveduje o raznovrstnosti človeške eksistence. Črno-bela fotografija v filmu podčrta preprostost, surovost in lepoto čuvajevega načina življenja.
Tri
Goran Dević, Hrvaška, 2008, DCP, 16:9, barvni, 30’, svpŠe vedno čutimo potrebo, da govorimo o vojni? Avtor se je odločil na film zabeležiti izpovedi treh moških, ki so aktivno sodelovali v konfliktih na območju nekdanje Jugoslavije. Pogovori so posneti med vožnjami v avtomobilu. Čeprav so se trije moški borili na različnih straneh, se vsi strinjajo o vprašanjih nečlovečnosti in absurdnosti vojne in o tem, da so za vse odgovorni politiki.

5.11. torek

16.00
Mednarodni simpozij JFŠ 2019: Odrazi razvoja novih identitetnih struktur v dokumentarcih z območja »jugosfere«
Maja Krajnc: Uvodni nagovor 
Andrej Šprah: Kinematografija poustvaritve in preseganja v ustvarjalnosti Matjaža Ivanišina
Matjaž Ivanišin sodi med tiste pronicljive cineaste, čigar ustvarjalnost je zaznamovana s težko vzpostavljenim občutjem domala istočasne zazrtosti v preteklost in prihodnost različnih skupnosti, skupin ali posameznikov. Takšen ustvarjalni princip je še posebej pomemben v preučevanju identitetne krajine jugosfere, saj sta transnacionalnost in kozmopolitstvo eni ključnih komponent vzpostavitve novih območij svobode oziroma rekonstrukcije možnosti nekdanjega sožitja. Ivanišinovo ustvarjalnost bomo analizirali v konceptualnem okviru refrakcijskega esejskega filma. Ta oblika filmske esejistike predstavlja način premišljevanja v avdiovizualnem polju, kjer sta najpomembnejši prvini prevpraševanje režima reprezentacije realnosti in posledično vidiki (anti)estetike ter uporaba kreativnega načela kritične poustvaritve. Tovrstna metoda prihaja najizraziteje do izraza v filmu Karpopotnik (2013), kjer se v korespondenci s filmskimi zapisi enega ključnih alternativcev slovenske in jugoslovanske kinematografije Karpom Godino, Ivanišinova rekonstrukcija podob nekdanjosti spreminja v svojstveno poetično in humanistično vizijo sveta brez meja in omejitev.
///
Dr. Andrej Šprah, vodja raziskovalno-založniškega oddelka Slovenske kinoteke, docent za področje zgodovine in teorije filma in televizije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani ter za področje vizualnih umetnosti na Akademiji za vizualne umetnosti A.V.A. V Je filmski teoretik, avtor številnih esejev in razprav, v katerih obravnava fenomene filmskega dokumentarizma, svetovnega družbeno angažiranega filma, slovenskega filma in kinematografij nekdanje Jugoslavije.
///
Predavanje bo potekalo v slovenskem jeziku. 
Brezplačen vstop.

17.30
Mednarodni simpozij JFŠ 2019: Odrazi razvoja novih identitetnih struktur v dokumentarcih z območja »jugosfere«
Višnja Vukašinović: Meditacije o Mediteranu Borisa Poljaka
Filmi Borisa Poljaka Splitski akvarel (2009), Avtofokus (Autofocus, 2013) in Oni samo prihajajo in odhajajo (Oni samo dolaze i odlaze, 2016) niso mišljeni kot trilogija, povezujejo pa jih metoda, tema in poetika. Avtor, ki je vedno tudi snemalec svojih filmov, s pomočjo teleobjektiva dosledno uporablja metodo observacije, pri čemer se s statičnimi kadri osredotoča na motiv javnega kraja, kamor se ljudje prihajajo sproščat in zabavat. 
Poljak vse tri filme strukturira okoli ene lokacije: v Splitskem akvarelu je to plaža Žnjan, v Autofocusu cerkvica svetega Nikole pri Ninu, v zadnjem filmu pa splitska plaža Bačvice. V filmih na plaži avtor z dolgimi statičnimi kadri beleži detajle, kot so parkiranje avtomobilov, lenarjenje turistov in plutje ladij na horizontu. Avtorska vizija se manifestira kot dajanje svobode realnosti same, ki se posledično razkriva v polnosti nians, ritmov in struktur, ki jih vsebuje, Poljak pa jih prepoznava, beleži in sestavlja v večplastno sliko nekega mesta. 
To pride še posebej do izraza v Autofocusu, v katerem izbrana lokacija nudi avtentično Comédie humaine, ki je noben režiser ne bil znal zrežirati, ker je življenje, kot Poljak to suvereno pokaže, vedno fascinantnejše od naših poskusov, da ga reproduciramo. Obiskovalci, ki se ne zavedajo avtorjeve prisotnosti, pred srednjeveško cerkvico sproščeno kažejo svojo človeškost, še posebej nečimrnost, lenobo, infantilnost, ki jih navadno skrivamo. Fiksirana kamera postane grenko-sladki opomin nespremenljivosti ljudskih navad, ki so starejše, bolj univerzalne in bolj neizkorenljive od katerekoli cerkve in cerkvice, pod katero se skušajo skriti. 
///
Višnja Vukašinović, dobitnica strokovne nagrade Vladimirja Vukovića za novega kritika 2012 in nagrade za najboljšega filmskega kritika 2016, piše doktorat na temo filma Hiša na pesku (Kuća na pijesku, Ivan Martinac, 1985) na Filozofski fakulteti v Zagrebu. V Kinoklubu Zagreb vodi delavnice pisanja o filmu, v MM centru pa projekt Filmske (pri)povijesti. Objavlja eseje na temo književnosti, filma in likovne umetnosti, je tudi podpredsednica Hrvaškega društva filmskih kritikov.
///
Predavanje bo potekalo v hrvaškem jeziku. 
Brezplačen vstop.

19.00
Retrospektiva JFŠ 2019: Kalejdoskop zrcaljenja identitet v dokumentarcih z območja »jugosfere«
Splitski akvarel
Boris Poljak, Hrvaška, 2009, DCP, 16:9, barvni, 15', bd
Splitska plaža Žnjan je nastala tako, da so obalo zasuli s peskom in mivko. Ni organizirana kakor prava plaža in uporabljajo jo tudi za parkirišče. Velja za mestno plažo siromašnejših ljudi. Močen teleobjektiv snema ljudi v vsakdanjih situacijah, tipičnih za življenje na plaži. Plavalci, morje, avtomobili in ladje zaradi vročine poletnega dne migetajo kakor premična slikarija. Njihov počasni ritem ustvarja podobo čistega obstajanja. 
Autofocus
Boris Poljak, Hrvaška, 2013, DCP, 16:9, barvni, 26', ap
Vsako poletje cerkev svetega Nikolaja iz dvanajstega stoletja pritegne trume turistov. Stoji na slikovitem hribu zraven osamljenega drevesa in zdi se, da lokacija postaja oder, na katerem se dogajajo različni nenavadni dogodki. Turisti, ki se ne zavedajo kamere, postanejo nastopajoči v dnevni predstavi.
Oni samo prihajajo in odhajajo (Oni samo dolaze i odlaze)
Boris Poljak, Hrvaška, 2016, DCP, 16:9, barvni, 20', bd
Film spremlja jutranje dogajanje na plaži Bačvice. Ob zori, pred sončnim vzhodom, plaža postane kraj nenavadnih nasprotij. Iz bližnjih klubov in kavarn skupine mladih prečkajo plažo na poti domov. Istočasno začnejo prihajati starejši prebivalci. Hodijo, pridejo, grejo mimo in odidejo.

20.30
Retrospektiva JFŠ 2019: Kalejdoskop zrcaljenja identitet v dokumentarcih z območja »jugosfere«
Štirje potni listi (Četiri pasoša)
Mihajlo Jevtić, Nemčija/Srbija/Hrvaška, 2016, DCP, 16:9, barvni, 83', ap, svp
Film o emigraciji in identiteti po razpadu nekdanje Jugoslavije iz perspektive avtorja Mihajla Jevtića. Film spremlja obdobje tranzicije Socialistične federativne republike Jugoslavije v sodobno Srbijo in Mihajlovo preobrazbo iz fanta v moškega. Gre za film o človeku, ki se pripravlja za vselej zapustiti svojo domovino, in za film o vsebini njegovega kovčka. Zgodba o eni deželi in štirih potnih listih, o odhodu, ki se je pripravljal petindvajset let. S kombinacijo posnetkov, družinskih filmov na super 8-mm traku in animacijo Mihajlo tematizira odraščanje v družbi, ki razpada.
Projekciji sledi pogovor z režiserjem.

6.11. sreda

15.30
Mednarodni simpozij JFŠ 2019: Odrazi razvoja novih identitetnih struktur v dokumentarcih z območja »jugosfere«
Andrej Tomažin: Transparentnost nekega dokumentarnega izraza
Vprašanje postjugoslovanskega dokumentarnega filma je bilo vedno tudi vprašanje postfaktičnosti, za Tutko-Gwoždž je tako »resnični način izražanja kot tudi redefinicija identitetnih projektov«, s tem pa odpira široko polje razumevanja transparentnosti. Pri tem gre tako za načine zamolčevanja izpovedi žrtev kot tudi za prosojnost filmskega traku. Spretno preigravanje dvojice odsotnost/prisotnost v Globini dve (2016) in Tovoru (2018) Ognjena Glavonića je zaušnica postgenocidnemu stanju balkanskega in evropskega establišmenta: je njegova izkrivljena zrcalna podoba – znotraj različnih načinov zamolčevanja, utišanja in vsebinskih poudarkov se giblje tudi Srbenka (2018) Nebojše Slijepčevića: pretresljiva igra nasprotij, skozi katero se vije politična osiromašenost nekdanjega skupnega prostora Jugoslavije, zvedena na binarna nasprotja, na mejne črte in na pripadnost enemu ali drugemu narodu, temu pa sledi tudi Švicar Chris (2018) Anje Kofmel. Derrida zapiše o Blanchotjevem pojmu pričevanja: »Kot obljuba stvaritve resnice, sledeč Avguštinovemu izrazu, kjer mora biti očividec nezamenljivo sam, kjer je le očividec sam zmožen umiranje lastne smrti, gre pričevanje vedno z roko v roki z možnostjo fikcije, krive prisege in laži.« Na kakšen način se s tem pričevanjem poigrava postjugoslovanski dokumentarni film zadnjih let?
///
Andrej Tomažin je pisatelj in teoretik iz Ljubljane, član uredništva revije za kritiko in teorijo sodobne umetnosti Šum. Piše o literaturi, filmu in sodobni umetnosti. Izdal je štiri leposlovne knjige.
///
Predavanje bo potekalo v slovenskem jeziku. 
Brezplačen vstop.

16.45
Mednarodni simpozij JFŠ 2019: Odrazi razvoja novih identitetnih struktur v dokumentarcih z območja »jugosfere«
Maja Bogojević: »Tovor« Globine 2
Predavanje bo obravnavalo , kako dokumentarni film, ki je bil posnet pred celovečernim igranim prvencem, na koncu netipično postane ne predhodnik igranega filma, pač pa njegov stranski produkt. Prvi je Globina dve (Dubina dva, 2016), drugi je Tovor (Teret, 2018), oba pa sta nagrajevana filma Ognjena Glavonića. Ta je s svojim raziskovanjem začel pred desetimi leti, scenarij pa je sčasoma postajal debelejši, daljši in podrobnejši, v njem so se kopičile nove zgodbe in informacije. Tako se je konceptualno razvil v nekaj čisto drugega, kar je Glavonića oddaljevalo od izvirnega načrta, k čemur so prispevale tudi preštevilne težave, da bi si zagotovil financiranje, posebej v svoji domovini. Vzniknila je povsem nova platforma: namesto da bi izvirno načrtovan igrani film obremenil s preveč faktografskimi podrobnostmi in dokumentarnimi dokazi, se je odločil narediti nekaj novega – z drugačne perspektive in v drugem žanru, drugačnem slogu in formatu. Tako je nastal dokumentarec Globina dve. V strogem cinema verité slogu se osredotoča na razkritje ene najostudnejših organiziranih kriminalnih operacij Miloševićeve vlade, v kateri so najprej ubili Albance na Kosovu, potem pa njihova poklana trupla skrili pred lokalnimi in mednarodnimi organi nadzora. Opremljen s številnimi dokumenti in dokazi, se avtor osredotoča na grozote in grozodejstva, ne da bi dogodke kronološko rekonstruiral ali jih prikazal. V off-u posreduje ustne opise storilcev, prič in preživelih pokola, pri čemer se večinoma zanaša na pričevanja s haaškega sodišča. V tej učinkoviti interakciji dveh vzporednih, pogosto ločenih pripovedi – besedne in vizualne, ki druga druge ne zrcalita vedno – ni prikazano nobeno nasilje, a je kljub temu vseprisotno. Skoraj deset let kasneje je Tovor (koprodukcija Srbije, Francije, Hrvaške, Irana in Katarja), ki je doživel premiero v Cannesu (v Quinzaine), paradoksno postal igrano »nadaljevanje«, ki se je vrnilo k izvirni ideji in na novo obdelalo isto temo. Predavanje odpira razpravo o avtonomiji filmskih oblik in vprašanju, ali lahko igrani in dokumentarni film soobstajata in sta obravnavana kot neodvisna oziroma neločljiva dela (double bill) v tem pionirskem primeru dvojnega filmskega paketa iz regije. 
///
Dr. Maja Bogojević, ustanoviteljica in glavna urednica prve črnogorske filmske revije Camera Lucida, bila je dekanja in profesorica filmske teorije na Fakulteti za umetnost na Univerzi Donja Gorica. Je tudi ustanoviteljica in predsednica črnogorske nacionalne sekcije FIPRESCI. 
///
Predavanje bo potekalo v angleškem jeziku.
Brezplačen vstop.

18.00
Mednarodni simpozij JFŠ 2019: Odrazi razvoja novih identitetnih struktur v dokumentarcih z območja »jugosfere«
Magdalena Tutka-Gwóźdź: Bahtinovsko »stanje mejenja na …« kot iskanje identitete v postjugoslovanskem dokumentarnem filmu
Eden izmed mnogih izzivov, s katerimi so se od leta 1991 soočali filmski ustvarjalci na področju nekdanje Jugoslavije, in sicer kot »navadni« državljani na novo oblikovanih držav, je bilo vprašanje identitete. Ni dvoma, da je okvir, znotraj katerega se je ocenjeval identitetni diskurz, temeljil na kulturnem profilu regije in političnih dogodkih v njej. Kljub temu bi ta proces morali obravnavati kot rezultat določene družbenopolitične situacije, ki ima veliko več skupnega s splošnimi preoblikovanji identitet. Ali v luči razraščanja diskurza, ki se je razvil okoli nje, obstaja kakšna oblika identitete, ki ostane jasna, konsistentna in »varna« za »slehernika«? Kako je bilo v državah nekdanje Jugoslavije v zadnjih dveh desetletjih, kakor so to videli dokumentaristi skozi svoj objektiv? S pomočjo kontekstualnih analiz nekaj dokumentarcev bo Bahtinov koncepta mejne identitete predstavljen kot alternativa drugim oblikam identitete. 
///
Dr. Magdalena Tutka – Gwóźdź je doktorica filmskih študij, predavateljica medijskih študij, producentka in direktorica festivala Polske filmdager i Fredrikstad og Oslo (Norveška) ter avtorica monografije Shattered Mirror – the Problem of Identity in the Post-Yugoslav Documentaries.
///
Predavanje bo potekalo v angleškem jeziku.
Brezplačen vstop.

19.30
Retrospektiva JFŠ 2019: Kalejdoskop zrcaljenja identitet v dokumentarcih z območja »jugosfere«
Che Sara 
Matjaž Ivanišin, Slovenija, 2002, 16mm, 1.37, barvni, 19'
»Potem sem se pa obrnila in v trenutku sem vedela, da je to Bog Oče. Bil je veličasten, velik, jaz sem bila proti njemu kot mravljica. Rekel mi je, da sem izbrana za več nalog, ena od teh je tudi, da bom rodila Jezusa.« Sara, 15 let
Karpopotnik
Matjaž Ivanišin, Slovenija, 2013, 35mm (posneto na 16mm in super 8mm), 16:9, barvni, 49', ap
Okoli leta 1970 je mladi filmar Karpo Godina s kamero potoval po Vojvodini in posnel nenavaden film ceste z naslovom Imam jednu kuću, ki je danes ohranjen samo fragmentarno. Štirideset let pozneje se po istih poteh poda neka druga kamera, ki sestavlja in si predstavlja potovanje mladega K. G.

21.00
Retrospektiva JFŠ 2019: Kalejdoskop zrcaljenja identitet v dokumentarcih z območja »jugosfere«
Globina dva (Dubina dva)
Ognjen Glavonić, Srbija/Francija, 2016, DCP, barvni, 80', ap, svpGlobina dva je v podobah simboličen, v besedah pa brutalno nazoren in pretresljiv film o pobojih albanskega civilnega prebivalstva med nemiri na Kosovu spomladi leta 1999. Glavonić z večinoma dolgimi statičnimi kadri ilustrira izpovedi številnih ljudi, ki so bili vpleteni v poboje ali so po ukazu oblasti in policije trupla s hladilnimi tovornjaki za meso prevažali na odročne predele po vsej Srbiji. Poleg njih slika tudi sorodnike žrtev, ki so klavnico po čudežu preživeli, in naključne pričevalce, ki so odkrivali odvržena trupla. Z enim takih pričevanj se film tudi začne: možakar je v Donavi ob romunski meji odkril prevrnjen tovornjak, v njem pa več kot petdeset trupel. Pretresljiv dokument in potrditev krutega dejstva, da se v osrčju Evrope genocid ni ponovil zgolj s Srebrenico.

7.11. četrtek

16.00
Mednarodni simpozij JFŠ 2019: Odrazi razvoja novih identitetnih struktur v dokumentarcih z območja »jugosfere«
Kumjana Novakova: Razseljen iz prostora, ki je nekoč obstajal: postjugoslovanski film na tujem
Da bi razmišljali o postjugoslovanskem filmu, si moramo nedvomno zamisliti prostor, ki ne obstaja več, a je nekoč zagotovo obstajal – ta prostor, odvisno od pozicije pripovedovalca, tako pripada preteklosti ali prihodnosti ali v nekaterih primerih celo obema. Če si ga zamislimo kot prostor in skupnost preteklosti, njegovi vizualni in zvočni odmevi postajajo vedno manj abstraktni in privzemajo oblike močnih dokumentov v sedanjosti in sedanjosti same, ki kažejo način, kako so bili ljudje in kraji iz preteklosti nekoč vpisani ali opisani. 
Če si ta prostor zapustil, ko je še obstajal, kar so storili mnogi, je njegova sedanjost vedno bolj abstraktna, njegove podobe in zvoki pa izvirajo iz preteklosti in projicirajo prihodnost. Če iz arhivov ponovno uprizorimo počitnice na morju, poroko mame in očeta, zadnji Dan mladosti in začetek vojn, ali bomo s tem ponovno uprizorili vse naše preteklosti? Tako da se bodo vse preteklosti – celo preteklost naše preteklosti – ponovno pojavile in bodo končno osvobojene v tako nesporni obliki, kakor je vsaka povsem domišljijska preteklost sploh lahko? 
Si bomo končno zamislili sedanjost? Bo to ponovno ustvarilo dom? Bo to ponovno ustvarilo idejo nas? 
///
Kumjana Novakova deluje na področju dokumentarnega filma in avdiovizualnih umetnosti. Soustanovila je Pravo Ljudski Film. FestivalSarajevu. Trenutno dela kot filmska kuratorka v Muzeju sodobne umetnosti v Skopju ter kot soavtorica in raziskovalka na področju interdisciplinarne umetnostne teorije v programu Radical Education. V Film Factory (Béla Tarr) je poučevala angažirani dokumentarni filmKot raziskovalka povezuje film in sodobno umetnost, pri čemer se najbolj posveča raziskovanju součinkovanja med identitetami, spomini in kolektivnim sebstvom.
///
Predavanje bo potekalo v angleškem jeziku.
Brezplačen vstop.

17.30
Mednarodni simpozij JFŠ 2019: Odrazi razvoja novih identitetnih struktur v dokumentarcih z območja »jugosfere«
Okrogla miza Kalejdoskop zrcaljenja identitet v dokumentarcih z območja »jugosfere«: Vlado Škafar, Matjaž Ivanišin, Nebojša Sljepčević, Jelena Maksimović, Mihajlo Jevtić. Moderira Maja Krajnc.
Brezplačen vstop.

20.00
Retrospektiva JFŠ 2019: Kalejdoskop zrcaljenja identitet v dokumentarcih z območja »jugosfere«
Moški film (Muški film)
Nebojša Sljepčević, Hrvaška, 2012, DCP, 16:9, barvni, 12', ap, svp
Razmere na terenu so resne: puške in pištole v vsaki roki. Koncentracija oborožitve je dosegla kritično točko. Že najmanjši incident lahko poruši krhki mir. En živčen prst na sprožilcu, pa bo sprožil kaos, ki ga ne bo mogoče zaustaviti.

Srbenka 
Nebojša Sljepčević, Hrvaška, 2018, DCP, 16:9, barvni, 72', ap, svp
Pozimi leta 1991 se je Hrvaška branila pred vojno agresijo sosednje Srbije. Med nedolžnimi žrtvami spopada je bila tudi Aleksandra Zec, deklica srbskega porekla, ki so jo okrutno ubili v Zagrebu. Četrt stoletja pozneje, ko srbske učence v hrvaških šolah še vedno gledajo »kot sovražnike«, Oliver Frljić v gledališču pripravlja predstavo Aleksandra Zec, v kateri v glavni vlogi nastopa Nina, dekle srbskega porekla, rojena leta 2001. V filmu se vaje gledališkega ansambla, ki se pred kamero spreminjajo v kolektivno psihoterapijo, prepletajo s posnetki praznega odra in osebnimi izpovedmi.

22.00
Retrospektiva JFŠ 2019: Kalejdoskop zrcaljenja identitet v dokumentarcih z območja »jugosfere«
Taurunum Boy
Jelena Maksimović, Dušan Grubin, Srbija, 2018, DCP, 16:9, barvni, 70', ap, svp
V prerezu opazujemo Zemun, beograjsko naselje, zgrajeno v avstroogrskem slogu na severnem bregu Donave, ki je stoletja zrlo čez rečno mejo v svojega orientalskega Drugega. Kamera stoji in mladina preprosto je in deluje, ujeta nekje med običajno fikcijo, fikcijo dokumentarca in svoj vsakdanjik. Mladina, ujeta v mladost, ki se zdi v postsocialistični realnosti nespremenljiva. Fantje in dekleta iz Zemuna v svojem ekosistemu plimujejo skupaj z življenjem; pred našimi pogledi se razpirajo množice mogočih pripovednih linij, skrivnosti in očitnosti.