arhivirana novica

30. Liffe I Fokus: Kubanski film 60

Zgodovina kubanskega filma se je začela marca 1959. Manj kot v treh mesecih po vstopu revolucionarnih sil v Havano je bil ustanovljen Kubanski inštitut za filmsko umetnost in industrijo (ICAIC), s čimer je nova oblast film postavila kot privilegirano platformo v procesu kulturnega prevrata. Film ni postal le najpomembnejša umetnost na vse bolj izoliranem otoku, ampak tudi ena redkih avtonomnih izraznih oblik, v katere se oblast ni neposredno vmešavala. Mediji, književnost, tudi glasba in likovna umetnost, so bili podvrženi precej strožjemu nadzoru, medtem ko je ICAIC domačim režiserjem zagotavljal unikatni kulturni prostor, varnost in razmeroma mehko politično obravnavo – dokler je film služil revolucionarnim idealom. Ali kot se je glasila uradna doktrina: »Znotraj revolucije je dovoljeno vse, proti revoluciji nič

In revolucionarnim idealom je sledila večina najpomembnejših kubanskih ustvarjalcev šestdesetih let, med drugimi Santiago Álvarez in Tomás Gutiérrez Alea, soustanovitelja ICAIC, ki sta najbolj zaznamovala prvo desetletko kubanskega filma, v katerem o socialnem realizmu, značilnem za sovjetski in povojni vzhodnoevropski film, ni bilo ne duha ne sluha.

ICAIC ni bil ustanovljen, da bi zgolj formalno produciral in distribuiral finančna sredstva, njegov namen je bilo preoblikovanje kubanske kinematografije, in mladi avtorji so to storili z neverjetno ustvarjalno energijo, ki se je hitro oklenila eksperimentalnega značaja. Vplivi brazilskega cinema novo, italijanskega neorealizma in francoskega novega vala so bili očitni, toda kubanski cineasti so proti koncu šestdesetih let ustvarili serijo formalno in vizualno osupljivih del, ki jih je bilo težo klasificirati. Novi kubanski film je instrumentaliziral kritiko moralnega razkroja kubanske republike (1902–58), španske kolonialne dobe in osvobodilne vojne s konca 19. stoletja, toda obenem je imel proste roke tudi pri kritičnem vrednotenju revolucije in analizi vsakdanjih absurdov v socializmu. Ali kot je ugotavljal Francis Ford Coppola, »bil je kompleksen, vseboval je različne nianse občutkov o revoluciji«.

V tem tematskem okviru se je najlepše in najbolj duhovito izražal Tomás Gutiérrez Alea, popularni El Titón, največji sin kubanskega filma, ki se mu ni upal oporekati niti el comandante, zato mu v tem pregledu namenjamo najvidnejši prostor, skupaj s Santiagom Álvarezom, čigar kratkometražni opus je ponudil neponovljivo poigravanje protiimperialistične agitke in formalno drzne ekspresije.

Vsaka kinematografija ima svoja zlata obdobja; kubanski film ga je doživljal – tudi pod bandero »nepopolnega filma« – konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let … ko je nenadoma nastopilo obdobje streznitve in ideološke reafirmacije revolucije, s poudarkom na temah kolonialne preteklosti in analize vsakdana v drugi dekadi po revoluciji. Šlo je za »pet sivih let« (1971–76), ki so poudarjala realpolitiko ter so se sklenila s turbulentnimi institucionalnimi pretresi na ICAIC in postopno vrnitvijo v normalnost, ki so jo s popularnimi socialnokritičnimi komedijami prinesla osemdeseta leta. Kubanski film, vseskozi neverjetno priljubljen pri občinstvu (v najbolj »vročih« letih je šel povprečen Kubanec na leto sedemnajstkrat v kino!), je doživel najhujšo preizkušnjo s »posebnim obdobjem« po padcu zidu in kolapsu sovjetskega imperija. V devetdesetih letih so se pojavljale ideje o ukinitvi inštituta oziroma združevanju z drugimi institucijami, filmska produkcija je bila obubožana, kubanski filmarji so bili prisiljeni v koprodukcije z evropskimi vlagatelji, ki se seveda niso zmenili za prioritete kubanskega filma in so skušali »mehčati« revolucionarno noto. To kaotično in nestabilno obdobje je med drugim prineslo tudi enega najuspešnejših kubanskih filmov vseh časov, Jagode in čokolado (1993), ki z nominacijo za oskarja ni prinesel le dokončne mednarodne uveljavitve tedaj že bolnega Tomása Gutiérreza Alee, temveč tudi potrditev liberalnosti znotraj kubanskega filma, ki je skozi »nemogoče« razmerje med heteroseksualnim in homoseksualnim moškim zmogel igrivo soočiti goreči komunizem in skrajni individualizem, brezpogojno vero v revolucijo in dvom v njene učinke.

Liffova kubanska retrospektiva je prva te vrste v naših krajih, skromen poskus zasilne zgodovinske osvetlitve te vedno vznemirljive kinematografije, katere največji »problem« onstran meja je njena recepcija; tujci s(m)o praviloma nesposobni ločevati estetske sodbe od političnih. Politika pa v kubanskem filmu nikoli ni podtekst, ki bi ga ustvarjalec po lastni presoji vključeval ali ignoriral; je nujen in neprestan preplet estetike v konstantnem dialogu s političnim. Ali kot je problem formuliral Armando Hart, prvi minister za izobraževanje: »Mešati umetnost in politiko je politična napaka. Ločevati umetnost in politiko je še ena napaka

Simon Popek

Program
Življenje je žvižganje, 13.11. ob 19.00 in 19.11. ob 17.00
Jagode in čokolada, 14.11. ob 17.00 in 18.11. ob 21.00
Zadnja večerja, 14.11. ob 21.15 in 19.11. ob 19.00
Prvi napad z mačeto, 15.11. ob 16.30 in 17.11. ob 21.00
Smrt birokrata, 15.11. ob 19.00 in 21.11. ob 19.00
Jaz sem Kuba, 15.11. ob 21.00 in 20.11. ob 16.30
Izbor kratkih filmov Santiaga Álvareza – 1. sklop, 16.11. ob 17.30
Spomini na nerazvitost, 16.11. ob 19.00 in 22.11. ob 19.00
Lucía, 17.11. ob 18.00 in 21.11. ob 16.00
Do neke točke, 18.11. ob 19.15  in 23.11. ob 18.15
Izbor kratkih filmov Santiaga Álvareza – 2. sklop, 19.11. ob 21.10