arhivirana novica

30. Liffe I Fokus: Kubanski film 60/Santiago Álvarez

Filmi lahko premagajo bombe: o Santiagu Álvarezu in tesarju Thanhu 

Zakaj bi se v današnjem času ukvarjali s kubanskim filmom? Ni Kuba ostalina? Obtolčena in uničena, razpadajoča, a še vedno na nogah? Socialistični blok, ki jo je podpiral in vzdrževal, je izginil kot dim po požaru. Močni vetrovi z Zahoda so bili potrebni, da so ga pregnali. Odpihnili so ga na drugo stran sveta. Pazite se prevladujočih vetrov. Zgodovina je mrtva. Postzgodovina je mrtva. Resnica je mrtva. Če je prihodnost mrtva, je mrtva ob prihodu.

Dela Santiaga Álvareza, ki predstavljajo samo jedro kubanske kinematografije, ostajajo relativno zanemarjena v celotnem ameriškem kritičnem dokumentarističnem diskurzu. Večina Álvarezovega dela predstavlja neomajen, globoko kritičen pogled na ameriški imperializem: predvsem glede na Čile, Kambodžo in Vietnam. To bi lahko nakazovalo določen interes na strani njegovega subjekta, a v resnici je ravno nasprotno. Álvarez svojemu ideološkemu sovražniku nastavi zrcalo, ki je tako razbito, da je ta v njem nerazpoznaven.

Serija Noticiero ICAIC obzorniškega oddelka Kubanskega filmskega inštituta, ki ga je organiziral Santiago Álvarez, je bila najbolj artikuliran izraz radikalnega obzornika znotraj gibanja tretjega filma. V tridesetih letih so na tem oddelku ustvarili skoraj 1500 tedenskih obzornikov, pri čemer so ta obrabljeni in utilitarni žanr spremenili v pravi laboratorij radikalne inovacije.

Álvarez, ki je delal ob skrajno tesnih časovnih in materialnih omejitvah – imel ni namreč ne časa ne materiala –, je postal mojster improvizacije in ustvarjalne domiselnosti. Združil je uporabo dostopnih najdenih gradiv, tj. arhivskih posnetkov in fotografij, in to, kar je bilo neposredno odvisno od njegovega pogleda in volje, tj. dinamično likovno senzibilnost, drzne in nepričakovane povezave med glasbo in podobami in izjemno napredno uporabo hitre montaže. Njegova avantgarda je bila ljudska. Taksisti na Kubi njegovo delo poznajo bolje od strokovnjakov v ZDA.

Filmi so bili obsesivno politični, celo didaktični. Bili so narejeni za tukaj in zdaj. Lahko so bili igrivi ali obupno brutalni. Rodili so se iz besa in prekipevali od grenke ironije, toda njihova solidarnost je bila skoraj brezmejna. Lahko so bili tihi ali glasni, kratki ali monumentalni, zgovorni ali nemi. Brez dovršenosti. Kazali so večno nastajajoči svet.

Álvarezov tesni sodelavec in teoretični epicenter kubanskega filmskega eksperimenta je bil Julio Garcia Espinosa. Bil je del stare garde. Tako kot Titon (Tomas Gutierrez Alea) je študiral v Evropi in se prebudil z neorealisti. Toda njegova ambicija je bila večja, mogoče zato, ker je bila nedosegljivo enostavnejša.

»Dandanes je popoln film – tehnično in umetniško mojstrski – skoraj vedno reakcionaren.« (Za nedovršeni film, JGE, 1971) Ker je bil praktik in ne teoretik, so bile tudi njegove besede oblika priročnika, pobuda za druge filmske ustvarjalce, najbolj pa za njega samega. S filmom Third World, Third World War (1970) je ustvaril najvišji izraz teh idej. Ta film, ki je skoraj pozabljen in le redko prikazovan – izključen je celo iz tega pregleda –, je vrhunec revolucionarnega eseja. Mogoče je najbolj utopičen film vseh časov.

Toda kaj ima ta pozabljeni film s sedanjostjo? »Na 14. minuti in 28 sekundah spoznamo tesarja Thanha Nguyena Ngoca, 49-letnega moškega iz province Bắc Hà na severovzhodu Vietnama, regije, ki so jo ZDA bombardirale z redno uporabo kasetnih bomb, kar je še posebej cinično orožje, saj drobcene bombne fragmente raztrosi prek stotin kvadratnih metrov. To so bile 'protipehotne' bombe, kar pomeni, da je njihova vojaška funkcija ubiti ljudi. Na Vietnam, Kambodžo in Laos so odvrgli na milijone kasetnih bomb. Približno trideset odstotkov teh bomb ni eksplodiralo in so ostale aktivne mine. Med vojno je bila naloga tesarja Thanha, da sovaščane opozori na prihajajoče bombne napade. Brez pomoči radarja je tolkel po starih kovinskih bombnih fragmentih in s tem sosede opozarjal, naj si poiščejo zaklonišče. Poleg tega je tudi lociral neeksplodirana ubojna sredstva. Film nam korak za korakom pokaže Thanhov proces deaktivacije kasetnih bomb. Bombo najprej premakne in se tako prepriča, da to ni sprožilec. Potem tvega in bombo vzdigne z golimi rokami. Postavi jo med riževe luščine, jo odpre in preveri njen mehanizem. – Sooči se. Preuči. Reši

'Opazil je, da gnojilo in stare baterije razžrejo kovino.' Tesar Thanh bombo skupaj s korodirano baterijo zavije v list bananovca, potem pa vse skupaj zakoplje v luknjo 'za sedem dni in sedem noči'. In res, kovina korodira, bomba pa se deaktivirana ... Tako je Thanh, tesar iz province Bắc Hà, izumil sistem za razstreljevanje kasetnih bomb. Enostaven poceni sistem, ki se ga lahko nauči vsak


Ne le da se sooči z vojnim strojem, pač pa ga tudi premaga. To mu uspe brez tehnologije ali omembe vrednega orodja, zgolj s pogumom, ljubeznijo do sovaščanov in izjemno domiselnostjo. Nepopolna revolucija. Tehnološko najnaprednejša nacija v svetovni zgodovini, ki uporablja ves svoj groteskni arzenal proti majhni revni naciji, ki se težko prebija, je premagana z ustvarjalnostjo. Tesar Thanh nam pokaže, kako grozeče orožje narediti nemočno s praktično ničemer. Santiago Álvarez nam pokaže, kako posneti film s praktično ničemer. »Dajte mi fotografiji, malo glasbe in montažno mizo,« je slavno zatrdil, »pa vam bom dal film

Kubanski film je film revnega ljudstva, ki se sooča s problemi revnega ljudstva – predvsem z nasiljem in agresijo na ukaz bogatih – in izumlja rešitve tako, kot to lahko počne le domiselno, a revno ljudstvo. Medtem ko se stari red okoli nas ruši, so to nujne lekcije.

Moč bogatih je papirnati tiger. Kubanski film nam to pokaže. Papir razcefra na koščke. Ta občutek lastne moči je bistven. Toda to je moč kubanskega filma in nedokončanega gibanja, ki ga je pomagal opredeliti: nima veliko zanimanja za učinek. Ukvarja se s ciljem. Poseže tam, kjer se dinamike udejanjijo v sovražnem zagonu.

Lekcije kubanskega filma dobesedno in konceptualno deaktivirajo bombe. Najmočnejšo – in najbolj nasilniško – nacijo na svetu lahko spravijo na kolena. Razorožijo lahko nasilneža. Oborožijo lahko upor – z vero in ustvarjalno domiselnostjo. Če lahko film realiziramo s praktično ničemer, lahko tudi revolucijo. 

Travis Wilkerson
Prevod Maja Lovrenov