arhivirana novica

35. Festival LGBT filma


Boj za prostore in filme

Festival LGBT filma letos praznuje 35. obletnico prve edicije, ki se je leta 1984 zgodila pod imenom Magnus. Festival je bil v tistih časih kurioziteta – nihče si verjetno ni predstavljal, da se bo prvi evropski LGBT filmski dogodek zgodil ravno v Jugoslaviji, je pa specifična vmesna pozicija stare države pomenila, da je festival lahko privabil goste in filme tako z Vzhoda kot tudi z Zahoda stare celine. Ker so bili časi drugačni, cinefilstvo pri nas pa na vrhuncu, mu je uspelo pritegniti tudi raznoliko domačo publiko vseh seksualnosti in spolov, dokler že leta 1987 ni bil medijsko izpostavljen, češ da privablja v državo rizično skupino, ki naj bi širila virus HIV. Eden od letošnjih filmov festivala, Lezbe kamera akcija (Dykes camera action, Caroline Berler, 2018), prikaže ravno to burno zgodovino boja za prostore in LGBT+ (v tem primeru predvsem lezbične) reprezentacije ter deluje kot vzporedni komentar zgodovine našega festivala. Preden je LGBT+ populacija dobila svoje filme in festivale, so morale_i gledalke_ci odraz svojih življenj iskati v delih, v katerih so bile_i v najboljšem primeru tarče posmeha, v najslabšem so umirale_i na najbolj brutalne načine, a hkrati so se učile_i filme vzeti za svoje ter jih najprej s pomočjo svoje domišljije, pozneje pa s filmsko kamero z maščevanjem in brezkompromisno preoblikovati v LGBT+ dela.

35 let pozneje lahko zato gledamo plejado LGBT+ življenj, z njimi potujemo skozi različne prostore in časovna obdobja, se z njimi smejimo, mislimo, plešemo in včasih trpimo. In če že govorimo o časovnih popotovanjih, ne moremo mimo Virginie Woolf in njene_ga Orlando_a, verjetno najbolj znamenitega časovnega popotovanja osebe, ki za nameček na sredi svoje poti menja spol. Ozadje nastanka znamenitega romana, ki ga je napajala strastna afera med eno največjih avtoric 20. stoletja in svobodomiselno aristokratinjo Vito Sackville-West, prikaže letošnji festivalski film Vita in Virginia (Vita and Virginia, Chanya Button, 2018). Filmu – kot poklon v svojih delih eksperimentalni Virginii – ne manjka inovativnosti, predvsem v izboru glasbe, ki ustvarja specifično atmosfero obdobja.

Izrazita glasba, s katero nas film posrka v zgodbo, je kot rdeča nit prisotna v več letošnjih delih: intriganten gruzijski nagrajenec Sarajeva (za glavno moško vlogo), In potem sva zaplesala (And Then We Danced, Levan Akin, 2019), v ritmu bobnov spremlja mladega plesalca Meraba, ki poskuša priti v elitni Gruzijski nacionalni ansambel. A spolno rigiden gruzijski ples se ne sklada z Merabovo mehkobo gibov, ki skozi ves film do izjemnega zaključka fizično opozarjajo na počasno spremembo v plesalcu, ki odkriva svojo seksualno identiteto. V prisrčnem filipinskem mladinskem filmu Billie in Emma (Billie and Emma, Samantha Lee, 2018) upornico Billie in nosečo odličnjakinjo Emmo združi začetniško nerodna kitarska serenada, Song Lang (Leon Le, 2018) pa je vietnamski poklon Sajgonu osemdesetih, v katerem se romanca med Dungom, lokalnim gangsterjem in pobiralcem dolgov, ter pevcem Linh Phungom odvije na kulisi tradicionalne potujoče opere Cai-luong. Filmu uspe spretno vzporejati vizualno in vrednotno ločena svetova: vietnamske retro ulice, kjer Dung nasilno pobira dolgove, in barvito performativnost opere, ki opeva tragične romance in objokuje ločene ljubimce.

Privlačen in visoko stiliziran retro kič najdemo še v enem letošnjem filmu, skrivnostnem trilerju Nož v srce (Un couteau dans le coeur, Yann Gonzalez, 2018). Zgodba se dogaja leta 1979 v Parizu, spremlja pa režiserko gejevskih porničev, Anne, ki poskuša s svojim novim filmom ponovno osvojiti bivše dekle, montažerko Lois. A ko se Anne projekta loti, začne nekdo ubijati njene igralce, film pa se prevesi v mrzlično iskanje skrivnostnega morilca. Nož v srce je bilo mogoče videti že na festivalu Kurja polt, kjer so ga slikovito opisali takole: »Ni le oda, temveč prava reinkarnacija sedemdesetih let, zlate dobe grindhouse kinematografov, ko sta bila šik tako porno kot giallo.« Častno omembo v kategoriji campovskega kiča si zasluži še filipinska komedija Mamu (Mamu; And a Mother too, Rod Singh, 2018), v kateri začne seksualna delavka s kopico svojih težav skrbeti za osirotelo najstniško transspolno nečakinjo, ki začne tudi sama odkrivati seksualnost.

Letošnjo festivalsko selekcijo ponovno zaznamuje močno latinskoameriško zastopstvo, od koder v zadnjih letih prihaja vrsta inovativnih LGBT+ del: otvoritveni film festivala prihaja iz Brazilije, ki je z zadnjo vlado doživela val tradicionalizacije in nasilja nad LGBT+ osebami. Greta (Armando Praça, 2019) je intimen film o gejevskem medicinskem bratu Pedru, ki skrbi za hudo bolno transspolno prijateljico Danielo, vmes pa najde stik z obsojenim moškim na begu. Film počasi razgrinja občutke osamljenosti likov, ki pa najdejo intimnost nepričakovano, podobno kot v drugem filmu s celine, argentinskem delu Svetlolasec (Un rubio, Marco Berger, 2019). V njem nenadno privlačnost brez odvečnih besed in skozi pomenljive poglede razvijeta osebnostno nasprotna sostanovalca Juan in Gabo. Tretji od filmov, Tresenje (Temblores, Jayro Bustamante, 2019), preizprašuje tradicije in ustvarja zadušljivo atmosfero, v kateri se znajde protagonist Pablo. Ta živi v prestolnici, dela kot finančnik, je poročen in ima dva otroka. Ko pove, da se je zaljubil v moškega, se njegovo življenje v tradicionalni katoliški Gvatemali iztiri, Pablo pa je prisiljen pristati na cerkveno konverzijsko terapijo, ki bi ga »odrešila homoseksualnosti«. Jaz nemogoče (Yo, Imposible, Patricia Ortega, 2018) pa je venezualsko-kolumbijska zgodba o zamolčanosti interspolnosti. Mlada šivilja Ariel po boleči prvi seksualni izkušnji začne odkrivati resnico glede svojega rojstva, telesa in identitete.

Velikokrat spregledana tema interspolnosti in nasilja spolne binarnosti se pojavi še v dokumentarcu Brez predalčkanja (Ni d'Eve ni d'Adam, Floriane Devigne, 2018), v katerem interspolne osebe v svojih dopisovanjih in srečanjih govorijo o izkušnjah prisilnih »normalizacijskih« operacij njihovih teles ter o različnih spolnih in seksualnih definicijah. V dokumentarnih filmih navadno dobijo svoj glas najbolj marginalizirane identitete v družbi in sami LGBT+ skupnosti; letošnji izbor festivalskih filmov v tem ni izjema: Obmejne ptice(Birds of the Borderlands, Jordan Bryon, 2018) nas popelje v Jordanijo, kjer bivajo LGBT+ osebe – gej imam, trans najstnica, iraški begunec in lezbična aktivistka – v nekakšnem limbu med tradicijo, grožnjami s smrtjo in željo po svobodi. Mavrični oče (Papa Rainbow, 2016, Popo Fan) osvetli očete LGBT+ ljudi na Kitajskem, Calalai (Calalai: In Betweenness, Kiki Febriyanti, 2015) indonezijsko ljudstvo Bugis, ki binarizem moškosti in ženskosti zaobide s svojo klasifikacijo petih spolov, Queer Japan (Graham Kolbeins, 2019) pa naslika barvito raznolikost LGBT+ scene in umetnosti v državi vzhajajočega sonca.

Obrobnim temam in tveganim podobam se ne izognejo niti igrani filmi letošnje selekcije: francoski celovečerec Divji (Sauvage, Camille Vidal-Naquet. 2018) je seksualno ekspliciten film o mladem seksualnem delavcu in njegovem iskanju emocionalne vezi z drugimi, nizkoproračunski eksperimentalni film berlinskih seksualnih delavk_cev, Žalostne hribovke (Die traurigen Mädchen aus den Bergen, 2019) pa govori o seksualni politiki, patriarhatu in kapitalizmu preko bizarne zgodbe o izoliranih dekletih, ki nekje v hribih snemajo unikatne porno vsebine in jih predvajajo preko spleta.

Če smo članek začeli z delom Lezbe kamera akcija, v katerem režiserke, med drugim letos preminula babica lezbičnega filma, Barbara Hammer, premišljujejo o svojih začetkih in boju za podobe, se zdi, da je leto 2019 obrodilo sadove dolgoletnega dela pionirk, ki jim je le malokdaj uspelo od lezbičnega filma živeti. Uveljavljena ustvarjalka Céline Sciamma je letos v Cannesu dobila queer palmo in nagrado za najboljši scenarij za svoj film Portret goreče mladenke (Portrait de la jeune fille en feu, 2019), ki ga bo mogoče videti tudi na našem festivalu. Vizualno osupljiva pripoved o slikarki in njeni portretiranki se odvije na kulisi neukrotljivega morja, simboličnem nasprotju jasno določenih življenj žensk v 18. stoletju. Lezbične podobe v igranih filmih poleg že omenjenih del zastopata še avstrijski film Tla pod nogami (Der Boden unter den Füßen, Marie Kreutzer, 2019), o ženski, ki si kariero gradi z učinkovitostjo stroja, dokler je ne dohitijo njeni strahovi v obliki družinske shizofrenije, in romunski film Pogovori o tisti punci (Cateva conversatii despre o fata foarte inalta, Bogdan Theodor Olteanu, 2018) o dveh dekletih, ujetih med medsebojno privlačnost na eni in breme romunske homofobije na drugi strani.

Po 35 letih se spodobi, da gre letošnji pogled nazaj v čas začetka festivala Magnus in svetovne krize umiranja zaradi aidsa: prikazani nizkoproračunski film Buddies (1985) je prvi celovečerec, ki je načel tematiko aidsa, njegov režiser, Arthur J. Bressan Jr., pa je dve leti po izidu filma tudi sam podlegel bolezni. Film je bil odziv na hollywoodsko izogibanje temam homoseksualnosti in bolezni, ki je do takrat vzela že vrsto življenj. Letošnji nabor kaže, da smo od takrat prišli daleč: tri desetletja pozneje so si LGBT+ osebe v svoji polikani različici izborile prostor v mainstreamu, a hkrati življenja tistih, ki se rigidnim kategorijam družbe ne prilagodijo zlahka, ostajajo zamolčana. Tako LGBT+ filmski festivali in nenehen boj za reprezentacijo in prostore ostajajo nujni, saj zagotavljajo, da svoj odsev v filmih in prostore druženja najdejo tudi najbolj odrinjeni.

Jasmina Šepetavc