arhivirana novica

Uvodnik: Kultura na robu ceste

Kadar s prijatelji in kolegi robantimo o tem, kako pomembno je, da kultura (v našem čutnem, intelektualnem in fizičnem okolju zlasti filmska kultura) ne podlega zahtevam trga, da moramo gojiti lokacije, ki umetnosti dovolijo svobodo, in predstavljati vsebine, ki spodbujajo svobodno razmišljanje in dialog, me večkrat popade nelagoden občutek. Zapeče me vest, da živimo v sicer podhranjenem, a vendarle z vatko obloženem okolju dobrih (tudi slabih) filmov in relativno svobodnih, ustvarjalnih ljudi, okoli nas pa divja svet, v katerem so ljudje že v sosednji ulici obubožani in izkoriščani, v katerem naravo za tanek vrat preživetja držijo korporacije in njihovi hudičevi advokati. Zaskrbi me, da živimo odmaknjeni od realnega sveta, saj sem trdno prepričana, da je za kulturne ustanove in druga kulturna prizorišča imperativ, da delujejo v tesnem stiku z okoljem, v katerem obstajajo, da se nanj neposredno, živahno odzivajo. A potem se spomnim, da s kolegi, s katerimi (ne le v Kinoteki) soustvarjamo programe, v istem dahu razglabljamo o filmih, o umetnosti in o družbi, politiki, ljudeh in naravi. Da pa nas (kulturne državne ustanove in tudi nevladne organizacije) država drži na robu preživetja in – kar je še pomembnejše – na robu družbe. Obravnavajo nas kot neprofitne parazite, prepričati nas hočejo, da ponujamo vsebine, ki nagovarjajo le peščico zainteresiranih. Narobe svet! Država nas je z ukrepi, ki na več različnih ravneh spodbujajo razslojenost družbe, pahnila na rob, namesto da bi kulturo obdržala in gojila kot bistveno in najpomembnejšo osnovo zdrave, razmišljujoče in napredne družbe. Spomnimo se časov, ko je film (ali plošča, knjiga, okrogla miza) tako pretresel družbo, da so o njem govorili intelektualci in politiki in ljudje na cesti. Danes vsebina filma doseže le peščico, javno pa se v večini razglaša zgolj njegov »fizični domet« – nagrade, prodane vstopnice …

V narobe svetu Kinoteka ohranja svoj pogled na svet, ki ga je oblikovala raznolika in raznorodna zgodovina filma, in pri tem ne podcenjuje svojih gledalcev. V januarju in februarju je kinotečni program zaradi pogojev financiranja (financiranje programa nam Ministrstvo potrdi šele v teku leta) še zlasti eklektičen, sestavljen iz krajših gostujočih programov in s kopijami iz našega arhiva. Pozornost gledalcev naj pri branju programa usmerim na retrospektivo filmskega in video opusa Mihe Vipotnika, ki od sedemdesetih let do danes prek raziskovanja izrazne govorice raziskuje tudi okolje, v katerem ustvarja. Programi njegovih del bodo na sporedu enkrat mesečno od januarja do junija. Opozorila bi na festival balKam, ki ga, zdaj že tradicionalno, pripravlja Združenje filmskih snemalcev Slovenije ter v Kinoteko pripelje najvidnejša filmska dela in direktorje fotografije z Balkana. In nikar ne prezrite nove kinotečne rubrike Sedmina za filmsko kopijo, ki predstavlja samo srž materialnosti zgodovine filma in skrbi filmskih muzejev – propadanje filmskih kopij. Poleg gostujočih plesnih, dokumentarnih, študentskih … filmov predstavljamo tudi nov cikel, ki smo ga poimenovali Metamorfoze, v njem pa bomo gledali opuse najzanimivejših, najbolj kontroverznih in seveda najbolj »filmogeničnih« filmskih igralcev.
Dedek mraz, Božiček in Miklavž so odzvončkljali v nočno nebo, čez leto pa nas bogato obdarujeta umetnost in kultura.

Varja Močnik

Programski oddelek Slovenske kinoteke