arhivirana novica

Maraton: Harry Potter

Čarodej Potter

Kako predstaviti tretjo najuspešnejšo filmsko serijo vseh časov, ki so jo posneli po najuspešnejši knjižni seriji vseh časov? O dogodivščinah mladega čarovnika Harryja Potterja so od leta 1997, ko je izšla prva knjiga, napisali nešteto knjig in jih preučili iz očitnih in manj očitnih zornih kotov. Le nekateri izmed naslovov: »Gospel po Harryju Potterju: Duhovnost v zgodbah o najbolj znanem iskalcu vseh časov«; »Če bi Harry Potter vodil General Electric«; »Otroci, ki so preživeli: Pomagajte žalujočim otrokom in najstnikom s Harryjem Potterjem in drugimi izmišljenimi junaki«; »Jezus Potter Harry Kristus: Osupljive vzporednice med dvema najbolj priljubljenima književnima junakoma na svetu«; »Harry Potter in filozofija: Bradavičarka za bunklje«; »Neuradna kuharska knjiga Harryja Potterja predstavlja: Čarobni božični meni«. Cela generacija milenijcev je odraščala s knjigami in filmi, ki so jih po njih posneli: ko so postajali zahtevnejši bralci in gledalci, so zahtevnejše, bolj večplastne in pogosto temačnejše postajale tudi zgodbe o Harryju Potterju. Povsem jasno je torej, da je Harry Potter močno presegel okvire »otroške književnosti«, oznako, kakršno so seriji sprva pokroviteljsko namenili založbe in mediji. Ne le da je postal kulturni fenomen, del zgodovine, ikonični popkulturni artefakt, ki ga je mogoče v nedogled citirati in referencirati; za več kot eno generacijo je postal tudi nenadomestljiv del njihove mladosti, feel-good zgodba, ki ustvarja občutke topline, domačnosti, varnosti, podoživijo pa jih lahko vsakič, ko si jo po dolgem času spet ogledajo ali preberejo.

Harry Potter kot junak vzdrži in ohranja svojo privlačnost tudi v času, ko smo do ideje »junaka« na splošno postali nekoliko bolj skeptični. Današnji junaki namesto plemenitosti, poguma, nepristranskosti ter močnega telesa in duha dvomijo vase in so cinični; tisto, za kar si prizadevajo, jim spodleti, pogosto postanejo pokvarjeni. Tvegajo tudi, da jih bo kdo podkupil, da bodo postali zli, da se svojih težav ne bodo lotevali realistično, da bodo poosebljali toksično moškost – skratka, v »resni« prozi in dramatiki je število likov, ki bi jih lahko opisali kot tradicionalne junake, drastično padlo. Kot otrok, ki so mu starši umrli že zgodaj in zdaj odrašča v disfunkcionalni, neljubeči družini, kot človek, ki ga dogodki pretresejo huje kot druge, ker je že doživel toliko hudega, kot fant z očali in brazgotino na čelu, ki ni posebej dober skoraj v ničemer, se Harry Potter vsemu temu izogne. Zla ne premaga s spretnostjo, temveč s sočutjem – brezčasno, edino vrednoto, ki je preživela postmoderno zavrnitev tradicionalnega vrednostnega sistema; vrednoto, ki ne spada v tradicionalni nabor maskulinih lastnosti, zato je njegov nasprotnik, Mrlakenstein, ki se bori zgolj zase in za oblast, ne more razumeti – kar ga končno pokoplje.

Težko zares zanikamo, da je svet Harryja Potterja anglosaksonski kolonialni konstrukt; da v njem najpomembnejše vloge igrajo beli moški. Kljub temu njegov svet skozi prispodobe čarovniških šol, poštenih in nepoštenih učiteljev čaranja, ministrstva za čaranje, zlobnih čarovnikov in čarovnic vključno z Mrlakensteinom, čistokrvnih čarovniških družin in bunkeljnov pripoveduje tudi o težavah našega sveta: zaporniki in čuvarji v Azkabanu, trenja med Ministrstvom za čaranje in Bradavičarko, odnosi med učenci in učitelji, omalovaževanje bunkeljnov, Dumbledorjeva vojska, ki jo sestavijo učenci Bradavičarke, in Mrlakensteinova vrnitev med drugim delujejo kot komentar vprašanj o moči, avtoriteti, kaznovanju, strahu pred Drugim, družbeni akciji, vojni, državnem delovanju in okolju. To je svet, ki mu z revnimi Weasleyji in bogatimi Malfoyi, tekmami med irskimi in bolgarskimi reprezentancami v quidditchu ter štirimi domovi Bradavičarke, predvsem pa s sovraštvom do »brezkrvnežev« in zasužnjevanjem hišnih vilincev niso tuji družbeni razredi, identitetne politike, dobro in zlo, tekmovalnost in borba za moč. Fantazijska bitja v zgodbah o Harryju Potterju so arhetipi, ki so ključni za sodobno stanje; odnosi med njimi veliko povedo o življenjih resničnih ljudi. Max Weber je zapisal, da so za vzpon kapitalizma ključne racionalizacija, sekularizacija in stanje »odčaranosti«, Silvia Federici pa, da je bil za zgodovinsko podjarmljenje žensk odločilen lov na čarovnice. Zgodbe o Harryju Potterju so nasprotje obojega: ko oživljajo čarovnike in čarovnice, ponovno oživljajo tudi občutek očaranosti. 

Tina Poglajen

Program
Harry Potter in kamen modrosti
, 4. 1. ob 14.00
Harry Potter in dvorana skrivnosti, 4. 1. ob 17.30
Harry Potter in jetnik iz Azkabana, 4. 1. ob 21.00
Harry Potter in ognjeni kelih, 5. 1. ob 14.00
Harry Potter in Feniksov red, 5. 1. ob 17.30
Harry Potter in Princ mešane krvi, 5. 1. ob 20.30
Harry Potter in svetinje smrti – 1. del, 11. 1. ob 17.00
Harry Potter in svetinje smrti – 2. del, 11. 1. ob 20.00