arhivirana novica

Kratki!: Oberhausen re-selected


Vzhodnoevropski filmi na Festivalu kratkega filma v Oberhausnu v 80. letih

Zaščitni znak Festivala kratkega filma v Oberhausnu je bilo vse od njegovega začetka sredi 50. let odpiranje prostora za vzhodnoevropske filme. V zahodnonemškem vzdušju hladne vojne je bil politični značaj festivala večinoma opredeljen s sprejemanjem filmov iz socialističnih držav. To sprejemanje pa sta zaznamovala tako naklonjenost kot sum: na splošno je veljalo, da je vzhodnoevropska državna filmska produkcija nudila filmskim ustvarjalcem in filmskim delavcem odlično izobrazbo in produkcijska sredstva, a je hkrati cenzurirala rezultate njihovih prizadevanj in distribucijo filmov. Čeprav je bila ta podoba zagotovo deloma resnična (in je veljala tudi za kapitalistično ali državno podprto filmsko produkcijo na Zahodu, kjer so bila sredstva vpliva in cenzure morda drugačna, a nič manj učinkovita), je ustvarila nenavadno ozadje za percepcijo vzhodnoevropskih filmov v Oberhausnu: kaj narediti z rednim valom vznemirljivih, inovativnih in zadovoljujočih filmov vseh žanrov festivala, torej animacij, dokumentarcev in kratkih igranih filmov, iz družbenih in kulturnih okolij, ki so bila po navadi dojeta kot ozka, zatiralska in sovražna do svobodnega umetniškega razvoja? Paradoksno je bilo, da so, tako se vsaj zdi, od vzhodnoevropskih filmskih avantgard pričakovali, da hkrati potrdijo in ovržejo negativne predpostavke o socialističnih državah na splošno. Skozi desetletja se je odnos do filmov zagotovo spremenil, njihov sprejem pa je postal bolj niansiran; toda dejstvo, da so leta 1990 v odzivu na takratne dogodke v Oberhausnu predstavili poseben izbor »prepovedanih« ali »bunkeriranih« filmov iz Vzhodne Nemčije, Romunije, Jugoslavije, Češkoslovaške in Poljske, kaže, da je prevladala ideja »skrite strani« vzhodnoevropske kinematografije.

Pričujoči izbor se osredotoča na obdobje pred velikimi premiki v letih 1989 in 1990. Z vrnitvijo k nekaterim izjemnim vzhodnoevropskim filmom iz arhiva oberhausenskega festivala si program skuša znova zamisliti skrbi, nezadovoljstvo in upanja dobe, katere razumevanje je danes natrpano s klišeji. Trideset let pozneje se vsak običajno spomni svoje ozke različice dogodkov. Ko stopimo v arhiv, da bi obudili nekdanjo preteklost, pogosto ne zmoremo dojeti, kaj nam glasovi skušajo povedati. Ali pa nevedni stojimo pred tišino dokumenta, tišino, za katero vemo, da je bila nekoč pomenljiva, zdaj pa nas le spominja na vrzel, ki smo ji dopustili, da se vedno bolj razrašča. Arhiv nas postavi pred izziv.

Skupna poteza zelo različnih filmov v tem izboru je dejansko določena tišina, pridušena artikulacija, »glasni šepet« – pogajanje glede tega, kaj je dovoljeno reči in kdaj bo pravi čas za to. Če se zdi, da so železniški delavci v filmu Kretničarji (Rangierer, 1984) Jürgena Böttcherja, par izmenskih delavcev v 1 – 1 (1986) Natalie Koryncka, vaščani v Dogodku (Zdarzenie, 1987) Hieronima Neumanna ali ležerno korakajoča množica v Večerni žrtvi (Žertwa večernjaja, 1984/87)  Aleksandra Sokurova vsi ostali brez besed, so njihove tišine različne. Včasih se zdijo razočarani, včasih se tresejo od jeze, pričakovanja in hrepenenja. V Mikrofonu (1989) G. Škljarevskega, osupljivem post-černobilskem dokumentu, je tišina politikov in zdravnikov tista, ki ljudi spodbudi, da spregovorijo. Analiza tal (Bodenproben, 1987) Rikija Kalbeja je v tem izboru, ker s prikazom zapuščenega območja v središču takrat še vedno razdeljenega Berlina postavi pod vprašaj ideje kolektivnega spomina in naše zmožnosti (pripravljenosti), da prekinemo tišino prejšnjih generacij. Divje prizorišče, ki ga je film skušal dojeti leta 1986, danes gosti »Topografijo terorja«, obeležje nacističnega sistema pridržanja in mučenja, kar je ena največjih turističnih zanimivosti v Berlinu. Mesto je bilo določeno in opremljeno z oznakami, spomin je postal tržljiv. Smo pomirjeni? 

re-selected je triletni projekt Mednarodnega festivala kratkega filma v Oberhausnu, ki poteka v sodelovanju z Arsenalom –Inštitutom za film in video umetnost v Berlinu v okviru »Archive ausser sich«. Projekt izhaja iz zbirke analognih kopij v arhivu Mednarodnega festivala kratkega filma v Oberhausnu. Rezultat so redni programi, ki obravnavajo vprašanja arhiva glede na specifične filmske kopije in njihove zgodovine.

Tobias Hering, kurator projekta re-selected

Prevod Maja Lovrenov

Program
Kretničarji 1Večerna žrtev, 14. 1. ob 19.00
Analiza talDogodekMikrofon, 14. 1. ob 21.00