arhivirana novica

Animateka: Labirinti svetlobe


Labirinti svetlobe. Od filmov Manfreda Manfredija do Nomadice

Nomadica je mreža za raziskovalni film s sedežem v Italiji; podpira ustvarjanje in prikazovanje del samostojnih filmarjev in umetnikov, povsem neodvisno od zapletenih distribucijskih in produkcijskih postopkov. Od šestih animiranih filmov, ki sestavljajo program, ima samo prvi, Zid (Il muro, Manfredo Manfredi, 1970), za sabo produkcijsko hišo (znamenito rimsko družbo Corona Cinematografica, ki je ob koncu 40. let prejšnjega stoletja producirala na tisoče filmov tako uveljavljenih ustvarjalcev kot mladih eksperimentalnih filmarjev), vendar je tako kot vsa druga dela izid osamljenih in/ali odmaknjenih umetniških potez. In prav ustvarjanje – kot svetloba, ki se pojavi zamolklo, nato pa silovito prebije temo – je osrednja tema in iztočnica, na kateri temelji pričujoča umetniška pot.

Manfredo Manfredi se je rodil leta 1934. Študiral je arhitekturo in leta 1958 diplomiral iz scenografije na rimski Akademiji za likovno umetnost, ki je bila v 60. letih med najplodnejšimi umetniškimi središči na svetu: njegovi prijatelji so bili Pascali, Kounellis, Ceroli, Piruca, umetniki, ki so zaznamovali italijansko raziskovanje. Z animiranim filmom je začel eksperimentirati leta 1963, in čeprav Zid sodi v obdobje, ko se je Manfredi držal klasičnih tehnik animacije, je v njem opaziti pomembne hibridizacije: risanje na rodoidu se prepleta z animiranim slikanjem in obdelovanjem emulzije na traku ob vztrajnem ritmu, ki ga bogatita prekrivanje podob in izrazito prehajanje.

Pri Labirintu (Dedalo, Manfredo Manfredi, 1976) je Manfredi prvič delal v popolni samoti: uporabljal je samo risalno oglje in papir, ni ustvarjal gibanja in povečav po navpičnici (v klasičnem animiranem filmu so kamero pritrdili na navpično os in jo premikali z vrha, da so ustvarili gibanje risb), temveč jih je narisal na papir in tako ustvaril nekakšno sestavljanko. Okvir fotograma je razširil čez risalno polje in ob izpostavljanju iluzije animacije razkril njen umetniški mehanizem. Zaradi edinstvene poetičnosti je Dedal prejel glavno nagrado na Festivalu animiranega filma v Ottawi in nominacijo za oskarja.

Manfredi je nato nekaj let delal v podjetju Cineteam, kjer je ustvarjal glasbene špice in oglasne vložke za televizijo, prave tehnične in umetniške eksperimente, novejša pomembna dela pa so sledila šele v 90. letih. Med temi ponujamo 26. spev Dantejevega Pekla (Dante. La Divina Commedia, Inferno, Canto XXVI, 1997), ki ga je ustvaril s slikanjem na steklo. S potegljajem za potegljajem, s sličico za sličico je sestavil svoje podobe, jih spremenil in razdrl. Za slikami ni niti sledu, razen v filmu, ki jih je oblikoval, in v našem spominu.

Nomadica je tudi, in predvsem, svobodno območje, ki ga odlikujejo prijateljske vezi in navdihujoča srečanja. Izmenjave in prepletanja med umetniki, razumniki in tehniki so pot do novih odkritij. Tako je naše sodelovanje z Manfredijem pripeljalo do filma Duh noči (Lo spirito della notte, Manfredo Manfredi, 2018). Po skoraj dvajsetih letih zunaj sveta filma, ki jih je domala v celoti posvetil slikanju, tu privleče na dan živahno in šaljivo govorico ter ob »igranju« z različnimi tehnikami in spopadanju z digitalnimi prvinami potrjuje svoje mojstrske sposobnosti. Z njim sta združila moči Giuseppe Spina, ki je pri tem filmu poskrbel za montažo in pomagal Manfrediju pri režiji, in Andrea Martignoni, ki je poskrbel za zvok.

Tudi zadnja leta so zaznamovala pomembna srečanja: v sodelovanju z Leonardom Carranom, ki izhaja iz eksperimentalnega animiranega filma, je nastala Makula (Màcula, Giuseppe Spina, Leonardo Carrano, 2018), bizarno in mračno delo, ki prepleta risbe na papirju, različne kemične obdelave na emulziji Fujifilm 35 mm, glas in besedila velikana italijanskega teatra Antonia Rezze ter glasbo mojstra Ennia Morriconeja. Makula temelji na študijah o entoptičnem pojavu (entós: znotraj, optikós: vidni) – gre za vidne zaznave, svetlobne pege znotraj očesa, zlasti po daljšem obdobju v temi.

Luminous Variations in the City Skies (Giuseppe Spina, 2019) je zadnje animirano delo, ustvarjeno z več tisoč fotografskimi ploščami iz 50. let, ki smo jih našli v muzeju bolonjske opazovalnice Torre della Specola: tih pogled na zvezde in preteklost prek izuma – torej spet ustvarjalnega dejanja – velikega znanstvenika. 

Giuseppe Spina in Giulia MazzoneNomadica

Prevod Luka Pieri

Program
ZidLabirintDante. Božanska komedija, Pekel, 26. spevDuh nočiMakulaLuminous Variations in the City Skies, 16. 1. ob 20.00