arhivirana novica

Psiho 60!

Psiho (Psycho, 1960) Alfreda Hitchcocka, posnet po romanu Roberta Blocha in prepreden z dvojnostmi in freudovsko psihologijo, velja za delo, ki je porodilo žanr psihološkega trilerja. Briljantnost tega filma, ki je sledil nekaterim režiserjevim največjim uspehom, kot so Vrv(Rope, 1948), Dvoriščno okno (Rear Window, 1954), Vrtoglavica (Vertigo, 1958) in Sever severozahod (North by Northwest, 1959), in je bil posnet z njegovo ekipo s televizijske oddaje in s proračunom, vrednim 800.000 dolarjev (kar je bilo poceni celo glede na standarde 60. let), leži onkraj prikrajanja žanra. Ko je opustil konvencije in posegel v psiho z dvojnostmi in simbolizmom, je Hitchcock postavil zgled mladim filmskim ustvarjalcem in pokazal, kako namerno in smiselno eksperimentiranje znotraj scenarija, pa tudi snemanja in montaže, lahko preseže proračun oziroma katerokoli drugo omejitev, ki bi lahko bila prisotna.

Psiho prikazuje Marion Cane, tajnico iz Phoenixa v Arizoni, ki je nezadovoljna s svojim življenjem. Zanjo ni več sprejemljivo, da odmore za kosilo preživlja v cenenih motelih, kjer se skrivaj dobiva s Samom, svojim ljubimcem na daljavo. Marion si želi spodobnejšo zvezo, vendar ima Sam svoje težave: dolgove, ki jih je podedoval po očetu, in alimentacijo, ki jo plačuje nekdanji ženi. Tako nekega petka, ko ji v službi zaupajo nalogo, da na banko nese štirideset tisoč dolarjev sumljive stranke svojega delodajalca, ki se izogiba davkom, zgrabi priložnost in se odpravi k ljubimcu v Kalifornijo. Utrujena zaradi dolge vožnje se ustavi v Motelu Bates. Motel vodi tihi mladi Norman, ki ga, vsaj tako se zdi, obvladuje njegova mama.

Kar je šestdeset let po nastanku Psiha najbolj zanimivo, ni  sloviti »prizor pod tušem« ali Batesov briljantni končni monolog, pač pa način, kako Hitchcock manipulira z občinstvom od prvega kadra filma naprej. V začetni minuti se kamera skozi okno premika v motel, kjer se nahajata Marion in Sam. Občinstvo je postavljeno v vlogo »voajerja«, vendar pa zaradi zanimive zgodbe, ki jo pripoveduje in doživlja protagonistka, nihče nima nič proti temu. Kasneje, ko Marion pride v Motel Bates, se zgodi podobno, a nam takrat Hitchcock najprej pokaže Normana, ki kuka skozi luknjo v steni, potem pa v to pozicijo postavi tudi nas gledalce, kar lahko povzroči določeno nelagodje.  

Toda Hitchcockovo vodenje gledalca se s tem ne konča, saj neprestano igra igro zoperstavljanja in izenačevanja Marionine in Normanove zgodbe. Tako kot ima v prvem delu filma Marion moralne dvome in tehta med svobodo oziroma srečo in tem, kar je družbeno sprejemljivo (to lahko na perverzen način vidimo v prehodu od belih spodnjic do črnih in končno do njene gole podobe pod tušem), lahko kasneje enako trdimo za Normana.  

Še en dober primer Hitchcockove režije je Marionina vizija »spodobnosti«, ki se ironično uresniči v trenutku, ko večerja z Normanom. Da bi bilo še bolj zanimivo, vse izmenjave, ki jih ima na svojem potovanju s tujci (s policistom, ki ji reče, da je varneje spati v motelu kot v avtu, s prodajalcem avtomobila, ki ji pove, da je s prvo stranko dneva vedno največ težav ...), jo vodijo do tega kraja, do njenega rahlo ironičnega konca.  

Pri vsej seksualnosti/tradiciji, moralnem prav/notranjih željah, predstavljenih v filmu, je enostavno opaziti klasično freudovsko tridelnost, pri čemer sta tako Normanova kot Marionina id in superego v nenehnem sporu. V Perverzneževem filmskem vodniku (The Pervert's Guide to Cinema, Sophie Fiennes, 2006) je Žižek zelo nazorno razložil, kako klet, pritličje in prvo nadstropje v Batesovi hiši predstavljajo ta tri stanja psihe. Norman je razpet med željo (erosom, ki pripada idu), da bi zapustil hišo in motel, in konvencijo doma (tradicijo, ki pripada superegu), ki jo je postavila njegova mama in ga zadržuje tam. Zaradi tega postane morilec (s potlačitvijo erosa sprejme tanatos v svoj id). Pri Marion se tridelnost kaže v dilemah, ki nastopijo, ker je sita nestalnega načina življenja. Začne se s tem, da kliče po nečem »spodobnem« (tradicionalnem), kar presega in zanemarja njeno željo (eros), nadaljuje pa se, ko ukrade 40.000 dolarjev in se znajde v dvomih, ali naj sprejme družbene konvencije ali naj posluša svoje želje. Ko se končno odloči vrniti denar in slediti normam, potlačitev želje vodi do njene smrti.  

Odkar je film pred šestimi desetletji prvič prišel v kino, so ga pogosto posnemali, dobil je nekaj rimejkov in nadaljevanj, toda nobeno od teh del se ni približalo originalu. Zlahka lahko rečemo, da je Psiho postavil nova pravila za več filmskih žanrov (kriminalko, triler, grozljivko) in na neki način zaznamoval začetek konca filma noir. Na koncu je to tudi razlog, da v Hitchcockovi več kot zanimivi filmografiji, ki vsebuje številne klasike, Psiho izstopa kot režiserjev karierni biser.

Arman Fatić

Prevod Maja Lovrenov

Program
Psiho, 16. 1. ob 17.00