arhivirana novica

Priznanje Franceta Brenka

Brenkovo priznanje za leto 2019 Matjažu Ivanišinu za film Oroslan!

Od leta 2013 Društvo za širjenje filmske kulture KINO! podeljuje priznanje Franceta Brenka za izjemne dosežke na področju filmske kulture. Doslej so ga prejeli Matjaž Ivanišin za film Karpopotnik (2013), Nika Autor za Filmski obzornik 55 (2014), Vlado Škafar za Mamo (2016), Vid Hajnšek za film Konec (2017) in Olmo Omerzu za Zimske Muhe (Všechno bude, 2018)
France Brenk velja za neutrudnega in vsestranskega filmskega delavca. Bil je pionir, aktivist, organizator, funkcionar, zgodovinar, literat, publicist, prevajalec, pedagog in še marsikaj. Leta 2012, ko smo praznovali stoto obletnico njegovega rojstva, smo Brenkovo delovanje, snovanje in ustvarjanje obeležili v reviji KINO! 17/18 z obsežnim tematskim blokom, ki je obsegal njegovo impozantno bibliografijo, politična, teoretska in dnevniška pisanja, primere njegovih prevodov in izčrpnih recenzij.[1] Brenka se bomo letos spomnili na svečani podelitvi 30. januarja, ko bomo priznanje podelili Matjažu Ivanišinu za film Oroslan (2019).

Na začetku je bila zgodba Zdravka Duše, ki jo je Matjaž Ivanišin pred leti prebral v gledališkem listu. Zdela se mu je izjemna, kakor da je v njej nekaj resničnega. Zmeraj znova jo je prebiral, na neki točki pa jo je prebral skozi svojo osebno izkušnjo, skozi človeka, ki ga je dobro poznal. Oseba iz zgodbe Zdravka Duše se je počasi začela razvijati v njegovih predstavah, sanjarijah, in se mešati z osebo, ki jo je poznal. Začel je razmišljati o filmu. »To, da nekdo je nekdo, pa hkrati ni; mislim, da je to tudi del Oroslana in Porabja. Da so konkretne stvari, ki so tam, ampak hkrati niso takšne, kot so, ali pa ljudje ne predstavljajo nujno samih sebe. Na neki način predstavljajo sebe, ampak hkrati niso oni, ker so potem v fikciji in so vzpostavljeni znotraj zgodbe, kot taki živijo le v naši zgodbi. Hkrati pa vsak od njih, vsak od nas prinaša v to zgodbo nekaj resničnega, v smislu pripovedi zgodbe, anekdote

Duševa zgodba je postavljena v Tolmin; Ivanišin jo je prestavil v Porabje: »Najprej sem razmišljal, da bi zgodbo postavil v Tolmin. Ko sem prišel tja, pa se mi je zazdelo, da bi morda potreboval malce več distance. Da bi lahko bolj 'točno' spregovoril o tem, kar zgodba nosi, če jo prestavim v drug prostor. Zdelo se mi je, da bi se ji tako v jedru lahko bolj približal, kakor če bi jo neposredno odslikal ali posnel tam, kjer je pisana. Bolj me je zanimal pojav, ki ga zgodba vzpostavi, kot pa vsi njeni elementi. /…/ Po naključju sem se vozil skozi tiste kraje in si jih zapomnil. Spomnil sem se jih, ko sem začel razmišljati o kraju zgodbe – in nato pomislil, da bi Miki Roš lahko bil del filma. Potem so se stvari začele odvijati same po sebi. Vsaj tako to doživljam sam. /…/ Gre za to, da vidiš prostor, neko hišo, neki obraz … in ko se vrneš domov, nekaj ostane s tabo. Kar ostane s tabo po srečanju, po ogledu, so občutki, ki so me potem vezali, da sem film posnel tam. Na kakšen način so ti prostori ostajali z mano po ogledu lokacije, na kakšen način mi niso dali miru in na kakšen način so me še vedno vznemirjali. Že ko iščeš lokacijo, gledaš objekte in ljudi skozi to polje zgodbe, ki jo želiš skozi film pripovedovati[2]

Film je posnet na 16-mm trak, saj sta z direktorjem fotografije Gregorjem Božičem menila, da bi lahko ta format glede na temo in način – odvzemanje zgodbe in elementov, ki bodo vključeni vanjo – pripomogel k tem odločitvam. Tako sta ustvarila neopredeljiv čas in zgodbo postavila v polje abstraktnega. Dosegla sta, da podoba filma ustvarja melanholičen občutek, ki prihaja že iz zgodbe same. Ta občutek so poskušali doseči na vseh ravneh; ne gre le za izbiro letnega časa, časa znotraj dneva ali izbiro posameznega kadra, lokacije. Z Miho Černecem, producentom, sta bila večkrat v vasi in skupaj z Mikijem Rošem so hodili od vrat do vrat. Postopoma, kot da bi spoznavali kraj, ljudi, okolje. Samo snemanje potem ni trajalo tako dolgo. Prvi del filma je posnet na začetku januarja, februarja; zadnji del, ko Porabci razgrinjajo spomine in anekdote ter tako zagotovijo obstoj preminulega Oroslana v majhnem, večkrat humornem odblisku, pa maja.

Zdi se, da Ivanišin z vsakim novim delom izumi novo razmerje fikcije in dokumentarnosti. Po metodi odvzemanja – nizali so situacije, ki so jih počasi čistili do osnove – je Ivanišin zgradil preprost filmski svet. Oroslan je konstrukt, fiktivni lik, okrog katerega je po zgodbi Zdravka Duše spletel osebno porabsko filmsko poemo.

Maja Krajnc, odg. ur. revije KINO!

Program
Oroslan, 30. 1. ob 20.00

[1] Glej KINO! 17/18, 2012. Ljubljana: Društvo za širjenje filmske kulture KINO!: str. 7–122.
[2] Krajnc, Maja, 2019: »Oroslan! Pogovor z Matjažem Ivanišinom in Mikijem Rošem«. KINO! 39, str. 7–13.