arhivirana novica

Kino Integral: Politika amaterjev

Politika amaterjev: od amato do eksperimenta – primer Jugoslavije 

Slikajte spominjanje sveta
otroke kako se zgodaj zjutraj prerivajo za sončne margine
lepoto ženske ki vam je rekla ne ki vam reče ja 
nežnost starke mogoče mame ki se vrača z zbora mrtvih
lepoto in dotik starih očetov ki so danes gospodarji spominjanja
slikajte nove vizualne sintagme nove ritme slikajte novosti
vsakodnevna rotacija tako ali tako izločuje v znaku selekcije
po eni strani zlo po drugi dobro
slikajte svet po sebi

Slikajte svoje pamćenje
, Đorđe Janjatović (Zapis 62, 2008), iz knjige Otvoreno djelo ili Vladimir Petek njim samim, Hrvaška filmska zveza, 2001.

Jugoslavija – eksperimentiranje vsakogar[1]

Od amaterskega do eksperimentalnega filma


Kratki eksperimentalni film v nekdanji Jugoslaviji je našel svoj temelj v t. i. »amaterskem filmu«, ki se je razvil v kinoklubih po vseh večjih mestih federacije, zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V skladu s socialistično doktrino samoupravljanja, ki je bila osnova socializma v SFRJ, sta se samoupravljanje in samoorganizacija širila tudi v polju kulture. Še več, kinoklubi so bili del socialističnega projekta širjenja kulture in tehnoloških dosežkov med vse sloje družbe, ne le v zaprte profesionalne kroge, na temelju hipoteze, da so vsi sposobni za emancipacijo, vključno s tisto, ki temelji na snemanju filmov. Po drugi svetovni vojni so se amaterski kinoklubi v socialistični Jugoslaviji hitro razširili kot edinstven in zanimiv pojav, ki je trajal do razpada države na začetku devetdesetih let.

Socialistična federativna republika Jugoslavija je med ostalimi emancipatornimi dosežki ustanovila tudi GEFF (festival žanrskega eksperimentalnega filma). Glavne tendence tega specializiranega amaterskega festivala so bile: »Boriti se proti konvencionalnemu filmu, zlasti proti konvencionalnemu delu v amaterskem filmu. Potegniti amaterski film iz preozkih amaterskih okvirov, da razbijemo meje med amaterskim in profesionalnim. Film je en sam – tak je bil sklep posvetovanja v Sarajevu pred letom dni, kjer smo razpravljali o definiciji amaterskega filma. Stvar je nastala iz čiste prakse. Nismo delali, da bi ugotovili, kaj je amaterski film. Nekdo snema film kot amater, sicer pa je profesionalec v stroki. Po drugi strani pa je mogoče amaterski film naknadno prodati. Torej ni lahko določiti, kaj je amaterski, kaj pa profesionalni film. Če tega ne moremo ugotoviti, ni razloga, da filme delimo na amaterske in profesionalne.«[2]

Ali kot bi rekel zdravnik in eksperimentalni cineast ter oče ideje o antifilmu Mihovil Pansini v svoji splošni izjavi o amaterskem filmu: »Neprofesionalno ukvarjanje s filmom ima enake možnosti realizacije kot katerokoli drugo profesionalno delovanje. Naša hoja, naše spanje, naši otroci, naša dela, naša služba, naše sanje izvirajo iz istega jedra ustvarjanja oblik, iz iste potrebe zaokrožanja naše osebnosti, iz jedra, ki je starejše od življenja. Osvoboditi senzibilnost, se odpreti za dovzetnost, ne le duhovno živeti od sveta, pač pa z njim komunicirati, to je pogoj pesniškega dejanja.«[3]

Izbor kratkih eksperimentalnih filmov v okviru projekta Politika amaterjev[4] bo pokazal nekaj edinstvenosti jugoslovanskega projekta: povezanost specifične jugoslovanske topografije »bratstva in enotnosti« (kinoklubi Beograd–Zagreb–Split) z razvojem raznovrstnih eksperimentalnih filmskih izrazov; vpliv družbenega projekta samoupravljanja na avtonomijo kinoklubov, pa tudi vpliv krepitve amaterskega pristopa k realnosti (in umetnosti) v preobražanju realnosti prek najsvobodnejših in najabstraktnejših oblik in izumov. Cilj širšega raziskovanja pod naslovom Politika amaterjev je pokazati, da razvoj jugoslovanskega amaterskega filma in njegova neposredna povezava z eksperimentalnim filmom, tj. v splošnem amaterski pristop, ne vodita, kot so domnevali nekoč, v diletantizem, pač pa nasprotno: v najsubtilnejše oblike emancipacije, abstrakcije in novosti.

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Politika amaterjev je širša raziskava,[5] nastala v spomin na Festival eksperimentalnega filma GEFF, ki se je odvijal v Zagrebu med letoma 1963 in 1970 in je odprl polje filmskega izražanja vseh na enakopravni ravni z vsemi drugimi človeškimi dejavnostmi v iskanju emancipacije, svobode in enakosti. 

Ivana Momčilović, dramaturginja, Phd In One Night (www.phdinonenight.net) – kolektivna platforma za estetsko izobraževanje in samoizobraževanje vseh

Program
Prvi sklon – človek, Scusa signorina, Termiti, Pet, Café ManonVse ali nič, I Like the Film, PospešekSamoglasniki, Fragment brez naslova številka 1, Fragment brez naslova številka 2Skloni, 5. 3. ob 20.00


[1] Experimentation de n'importe qui (Eksperimentiranje vsakogar) je naslov še neobjavljene doktorske disertacije Andersa Fjelda, Univerza Paris-Sorbonne: 2016.
[2] Miltojević, Branislav. Od amaterskog do alternativnog filmaYu Film danas, št. 106/107, Niš: 2013.
[3] Pansini Antifilm, Prilozi za istoriju jugoslovenskog alternativnog filma, zv. 1, Dom Kulture Studentski grad, Beograd: 1984.
[4] Politika amaterjev je termin Jacquesa Rancièra. Med drugim je Rancière o tej temi zapisal: »Amaterizem je tudi politična in teoretska pozicija, ki nasprotuje avtoriteti strokovnjakov, tako da znova preuči način, kako so začrtane meje med njihovimi področji na presečišču izkustva in vednosti. Politika amaterjev potrjuje, da film pripada vsem, ki na tak ali drugačen način potujejo skozi sistem vrzeli, določenih z njegovim imenom, in da je vsakdo upravičen začrtati edinstveno pot med katerimakoli točkama te topografije, ki prispeva k filmu kot svetu in k spoznanju sveta.« Rancière, Jacques. Les écarts du cinéma, La fabrique éditionsPariz: 2011.
[5] Program Politika amaterja, povezan z amaterskim pristopom k različnim sferam človeškega izražanja in emancipacije, je del širšega raziskovanja, ki se je začelo s knjigo Amateri za film (Transimage in Doplgenger, Beograd: 2016), besedilom »10, 5 teza o amaterima« in besediloma o Krstu Škanati (v istoimenski knjigi in na portalu Dematerializacija umetnosti) ter projektom na Univerzi Aalto v Helsinkih v okviru Critrical Cinema Lab v šolskem letu 2019/2020.