arhivirana novica

Klasiki: Mednarodni dan žena: Kresnica

Neugasljivi ogenj ženske subjektivitete v Kresnici Naomi Kawase

Japonska režiserka Naomi Kawase je po daljšem obdobju ustvarjanja kratkometražnih dokumentarcev, v katerih je ročno kamero z intimno invazivnostjo bližnjih planov obračala k turbulentni zgodovini lastne družine, v mednarodno filmsko zavest prodrla kot najmlajša prejemnica nagrade zlata kamera (Caméra d'Or) za igrani prvenec Suzaku (1997). Svojo kariero, zaznamovano s premišljenim zabrisovanjem meje med fikcijo in dokumentarnim realizmom, je nadaljevala s pogosto spregledano lirično mojstrovino Kresnica (Hotaru, 2000); ta jo je med zahodnim občinstvom trdno zasidrala kot avtorico, ki s prečiščenim filmskim jezikom ustvarja pravo poezijo filmskih podob. Gre za poetičen, lirično metafizičen, intuitiven film, poln tenkočutnih emocij, ki se s celuloidnega traku tiho prelivajo na platno. Filmski jezik Kresnice, do minimalizma očiščen besed in dialogov, povsem zaobide klasično filmsko naracijo in od gledalca zahteva popolno prepustitev toku podob ter intuitivnemu povezovanju dogodkov, katerih odprte interpretacije pogosto puščajo prostor za lastne zaključke. Film z občutkom zajame kos življenja starodavnega japonskega mesteca, v katerem se po tragični izgubi svojcev nepričakovano najdeta dve strti duši, ki kot kresnici druga drugi zasvetita v temi ter prekineta svoje drsenje v neskončno brezno (samo)destrukcije in nihilizma.

Kresnica v naslovu deluje predvsem kot metafora erotične plesalke Ayako, ki s svojo žarečo lepoto očara vsakega mimoidočega, vključno s samotarskim obrtnikom Daijijem, ki se nemudoma ujame v past privlačne zunanjosti, brez zavedanja o viharju, ki preveva njeno notranjost. Kot je značilno za kresnice, tudi Ayako s svojo nežno prezenco oddaja svetlobo, ki privablja partnerje in jih, če se ji preveč približajo, opeče s svojim žarečim plamenom. A vendarle ne gre za destruktivno femme fatale, ki bi svoje moške pretkano zvabljala v pogubo. Ayako po samomoru matere v otroštvu najde zatočišče pri ženski, ki jo vpelje v nočni svet erotičnega plesa. Navadi se na samostojno življenje, daleč stran od domače vasi in temačne preteklosti. Njeno osebno življenje zaznamujejo predvsem nesrečne zveze in nasilni partnerji, kar le še povišuje zidove, ki jih Ayako že od malega postavlja okoli sebe. Ko z enim izmed njih zanosi, nas režiserka, mojstrica subtilnega prelivanja intimnih in osebno-političnih zgodb, brezkompromisno postavi v ranljivo pozicijo njene subjektivitete: kamero premišljeno postavi v njeno perspektivo, ko dekle le trenutek po invazivnem posegu splava (priprave nanj statična kamera ujema iz ptičje perspektive bolniške ambulante) melanholično zre na ulico, po kateri se sprehaja skupina predšolskih otrok. Ko se deklica iz četice obrne proti njej, tako njen direktni, nedolžni otroški pogled zadene predvsem nas, saj v tej kratki neverbalni interakciji poosebljamo vse odtenke žalosti in izgube, ki po splavu prežemajo Ayako.

Naomi Kawase poseduje pretanjen talent za ujemanje tistih najmanjših, vsakdanjih utrinkov življenja, ki so za posameznika vselej veliki in čustveno presunljivi. Brez distance in z neposrednostjo kamere nam daje pristen občutek vrženosti v odnose, ki se razdirajo in tkejo pred nami. Njihova zmedena čustva se v vsej surovosti prelivajo na platno, medtem ko jih kamera ujema z naklonjeno subjektivnostjo, ki svojega pogleda ne odvrne niti v najbolj intimnih in ranljivih trenutkih. Kresnico zaznamuje predvsem nemirna, z roko vodena kamera, ki z intimnim pristopom srednjih in bližnjih planov observacijsko spremlja s travmami preteklosti obtežena Ayako in Daijija. Z njima potrpežljivo potuje od prvih zametkov ljubezenske naklonjenosti vse do mračnih globin zmedenih in nasprotujočih si čustev, ki ju spremljajo ob počasnem tkanju odnosa. A ko začne Daijijeva neomajna podpora, ki sprejema vse ognjevite in melanholične nianse kontradikcij polne erotične plesalke, Ayako počasi postavljati temelje pod nogami, začne tudi kamera, katere premiki in tresljaji prevzemajo njeno z izgubami in razočaranji zaznamovana čustva, vse bolj stabilno mirovati.

Film se odpre in tudi zaključi z obredom kresovanja; padanjem »gorečega prahu«, ki pa v dveh skoraj identičnih variacijah tega japonskega spiritualnega čiščenja nosi povsem drugačni konotaciji. Ogenj, ta siloviti, energični in transformativni element, ki greje, zažiga, prečiščuje in s plameni izbrisuje sledove preteklosti, v uvodni špici simbolizira Ayakino tragično izgubo in njeno prezgodnjo pahnjenost v kruto realnost odraslosti. Ob koncu Kresnice, v kateri se v ozadju ves čas subtilno preigravata elementa ognja in vode, pa duhovni ogenj plamti predvsem v znamenju pomirjenosti, ki preveva zdaj odraslo Ayako. S sprejetjem izgube v svojem življenju tako končno naredi prostor za nove osebe in v prihodnost ob podpori bližnjih zakoraka močnejša, čeprav nič manj samostojna kot poprej. 

Veronika Zakonjšek

Program
Kresnica, 8. 3. ob 19.00