arhivirana novica

Klasiki: Torinski konj

Somrak človeštva

»Je nekaj več kot film … ali pa mogoče nekaj manj.« Béla Tarr o filmu Torinski konj

Torinski konj
 (A torinói ló, 2011) je preprost film o koncu sveta.

Oče, hči in konj. Osamljena kamnita hiša sredi gole, prepišne pokrajine, hlev in vodnjak. Mraz, veter in revščina. Črno-beli svet. In potem tema.

Trideset dolgih, počasnih kadrov potrpežljivo beleži monotonost življenja – vsak dan, vedno isto rutino golega preživetja. Spanje, vstajanje, prižiganje ognja, oblačenje, slačenje, hoja po vodo, kuhanje, kozarec pálinke za zajtrk, vroč krompir za kosilo, strmenje skozi okno. Prvi dan, drugi dan, tretji dan … šesti dan. Vsak dan bolj brezupen kot predhodni. Konec sveta pride počasi. Tiho in neizrazito, kot da se ne bi sploh nič zgodilo.

Torinski konj je vizionarski testament o človeštvu in njegovem absolutnem, neizbežnem koncu.

Vrata se odprejo in ženska, zavita v najmanj deset slojev oblačil, se spopade z vetrom. In veter se spopade z njenimi dolgimi, razpuščenimi lasmi. Ko se pod težo dveh velikih veder za vodo opoteka nazaj proti hiši, ji iz ust uhaja toplota. Toplota uhaja tudi iz dveh kuhanih krompirjev, ki na lesenih krožnikih čakata na mizi. Minimalistične, estetizirane, sugestivne in turobne podobe kmečkega življenja evocirajo neverjetno moč človeške vztrajnosti in temeljni brezup našega obstoja.

Tridest dolgih, počasnih kadrov deluje kot intenzivna, poglobljena introspekcija o pomenu človekove eksistence in esenci njegove biti. Presušen vodnjak, prazna steklenica, žalostno drevo, čevlji v blatu in bolni konj so simboli stanja človeštva. So zla slutnja, ki napoveduje propad civilizacije. Bela Tarr kader za kadrom 'odustvari' svet in ga potopi v večno temo.

»Ta film je esenca mojega življenja in esenca mojih filmov Torinski konj, poslednje delo epske (Sátántangó [1994], Werckmeistrove harmonije [Werckmeister harmóniák, 2000]) in samosvoje kariere predstavlja monumentalni zaključek triintridesetletnega filmskega romanja po pustih madžarskih ravnicah. Tarr za navdih vzame anekdoto o dnevu Nietzschejevega zloma, 3. januarja 1889. Znameniti filozof je takrat počitnikoval v Torinu. Na ulici, kjer je stanoval, je naletel na konja, ki ga je gospodar neusmiljeno bičal. Nietzsche surovosti ni mogel prenesti, konja je objel okoli vratu in tako naredil konec krutemu dejanju. Nato je odšel domov, dva dni nemo ležal ter zamrmral svoje zadnje besede. Naslednjih deset let do smrti je preživel v tišini, pogreznjen v norost.

Zgodbo o Nietzscheju je Tarr slišal leta 1985 na predavanju v Budimpešti. A bolj kot filozofova norost ga je zanimalo, kaj se je zgodilo s konjem, ki ga je rešil. S stalnim sodelavcem, pisateljem in scenaristom Lászlóm Krasznahorkaijem, sta dolgo razmišljala o tej živali, ki je v Nietzscheju vzbudila usmiljenje in ga pahnila v norost. Je srečanje s tem konjem zamajalo vso Nietzschejevo filozofijo? Konj pri Freudu simbolizira id, nezavedno. Nekaj, kar se upira logičnim in razumskim razlagam. Konj kot naša primarna intuicija, kot izginjajoča vez med naravo in človeštvom.

Torinski konj bolj kot k interpretaciji in iskanju možnih pomenov vabi k izkustvu. K neposrednemu doživljanju in čutni zaznaviTarrov film nima skritih mehanizmov, ni ga mogoče demistificirati. »Bistvo podobe je v tem, da je vsa zunaj, da nima intimnosti, da pa je hkrati bolj nedostopna in skrivnostna kot misel notranjosti; je brez pomena, vendar vabi v globine vsakršnega možnega smisla; je prikrita, a vendar razvidna in biva v tisti prezenci/absenci, iz katere izvirata privlačnost in fascinantnost siren[1]

Torinski konj je preprosto lep in ganljiv film. Neizprosen veter, ki prek puste, sive pokrajine po zraku nosi prah in listje, razgiba sliko, napolni ušesa. Hipnotična glasba spominja na tri kolovrate sester usode. Vrtijo se in vrtijo in pletejo neizbežen konec. Kočijaž se v mrzlem vetru še bolj zavije v svoj topli plašč, konjska griva plapola prek ekrana.

Tarr človeško življenje v filmu razstavi na najbolj osnovne elemente in ga prikaže z najbolj osnovnimi filmskimi sredstvi. Kljub tej okleščenosti vse tja do golih kosti – ali pa ravno zaradi tega? – se nekje med neskončnim zavijanjem vetra in tihim strmenjem skozi okno rodi čista magija. Torinski konj je ovit v avro brezčasnosti. Na njem je nekaj veličastnega in starodavnega, pa tudi urgentnega. Zdi se, kot da z vsakim dnem postaja bolj sodoben, najbolj aktualen pa bo pravzaprav ravno ob koncu (našega) časa.

Ana Šturm

PROGRAM
Torinski konj, 21. 6. ob 20.00

Na spodnji povezavi je v celoti dostopen tudi intervju z Yann-Eryl Merom, asistentom režije Béle Tarrja na snemanju filma Torinski konj. Intervju je bil v organizaciji Balassijevega inštituta izveden 16. marca 2020 v Ljubljani:  https://www.tritim/watch?v=y9OXceK0Lmc

[1] Maurice Blanchot, citirano v Roland Barthes: Camera lucida, Studia Humanitatis, Ljubljana, 1992, str. 91.