Knjiga in film: Gospodov glas

"Vesolje je končno spregovorilo"

Dela poljskega pisatelja, filozofa, vizionarja in futurologa Stanisława Lema (1921–2006) so navdihnila številne ekranizacije, med njimi tudi sloviti Solaris (1972) Andreja Tarkovskega. Najnovejša filmska adaptacija je Gospodov glas (His Master's Voice, 2018) v režiji Györgya Pálfija.

V romanu je Lem položil zgodbo v usta matematika Petra Hogartha, ki se na stara leta odloči korigirati svojo javno podobo, tako da v avtobiografiji razkrije okoliščine tajnega projekta MAVO (akronim za Master’s Voice) in svoja premišljanja ob poskusih dešifriranja skrivnostnega sporočila, ki po nevtrinskem toku priteka iz ozvezdja Malega psa. Kdo je pošiljatelj in kaj s tem »zvezdnim pismom« sporoča? Naravoslovci in humanisti stojijo pred nemogočo nalogo: kako naj signal dešifrirajo, ne da bi karkoli vedeli o civilizaciji, ki ga pošilja? Učenjaki med raziskavami več izvedo o lastnih upih in strahovih, zlasti pa o človekovi naravi in spoznavni omejenosti. Poskusi branja vesoljskega sporočila privedejo do odkritij, ki ogrozijo obstoj človeške vrste.

Kako roman, ki meji na filozofsko-futuristični esej, prevesti v filmski jezik? S tem izzivom se je spoprijel György Pálfi, ki ga filmski sladokusci poznajo po fabulativnih eksperimentih, kot so Kolcanje (Hukkle, 2002), Taxidermija (Taxidermia, 2006), Zadnji rez, dame in gospodje (Final Cut: Hölgyeim és uraim, 2012) in Prosti pad (Szabadesés, 2014). Madžarski cineast tudi pri obdelavi Lemove literarne predloge ni varčeval z grotesko, absurdom in črnim humorjem, niti z nadrealističnimi, sanjskimi prizori, ki gledalcu odstrejo protagonistov notranji svet. Ta vizija se Lemu prilega kot ulita.

Pálfi se je vizualizacije Lemovega romana lotil s postopkom dekonstrukcije in reinvencije: vsak delček mozaika literarne predloge je pretalil v filmski znak in ga vpletel v novo, večdimenzionalno semiotično mrežo. Ključ za dešifriranje Pálfijeve umetnine najdemo v teoriji Nicolasa Bourriauda.[1] Lemovo okvirno zgodbo so scenaristi razvili v pripoved o matematikovih sinovih Pétru in Zsoltu, ki iščeta izgubljenega očeta, fabula pa se kot koreninice bršljana razrašča ne le horizontalno, temveč tudi vertikalno.

Če so se napovedi težav, s katerimi se bo človeštvo soočalo v napredujočem antropocenu, Lemovim sodobnikom zdele futuristične, pol stoletja pozneje vemo, da v tem svetu že živimo. Obdaja nas preobilje informacij, ki jih ni več zmožen zaobjeti noben um. »Kot civilizacija smo zašli v tehnološko past,« leta 1968 pravi Lem, »človeštvo je za tehnologijo postalo sredstvo oziroma pripomoček za doseganje načeloma neznanega cilja.« V svetu, ki ga obvladuje tehnosfera, postaja posameznik nepotreben – smet. Lem je predvidel tudi proces globalizacije. Na Zemlji ni več koščka neodkritega ozemlja. Edina neraziskana celina, kot opozarja Bourriaud, je Čas. Od tod v filmu Kronos v podobi Goyevega Saturna, ki žre lastne otroke.

Lemova literarna in Pálfijeva filmska zgodba imata več skupnega, kot se zdi na prvi pogled. Pálfi je z vizualno pripovedjo o makrokozmosu in njegovih odsevih v miriadah mikrokozmosov ustvaril filmski ustreznik eseja o človeku in skrivnosti njegove vrste.

Tatjana Jamnik

Program
Gospodov glas, 25. 3. ob 19.00