arhivirana novica

Kinoteka na spletu – stoletnica Berta Sotlarja

4. februarja, na stoto obletnico rojstva filmskega in gledališkega igralca Berta Sotlarja, vas vabimo k spletnemu ogledu filma Ne joči, Peter (France Štiglic, 1964). Film bo na sporedu v četrtek, 4. februarja, med 18. in 24. uro na spletni platformi Baza slovenskih filmov.

Kinoteka na spletu: Ne joči Peter

Bert Sotlar (1921–1992) je prepričljivo nastopil v več kakor štiridesetih domačih in tujih celovečernih filmih in v prav toliko televizijskih dramah in nadaljevankah. Po njem se imenuje filmska nagrada Bert, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev za življenjsko delo na področju filmske igre.

V Štigličevem filmu Ne joči, Peter Sotlar igra partizanskega minerja Lovra, ki mora s tovarišem Danetom (Lojze Rozman) na osvobojeno ozemlje prepeljati tri otroke, med njimi Petra (Bogdan Lubej), ki je komaj prerastel plenice. Partizanoma, ki snujeta protiokupatorska junaška dejanja, se zdi naloga pod častjo in – primerna za žensko. Številni humorni zapleti in okoliščine ter akcijske dogodivščine ju pripeljejo do junaškega konca in številnih spoznanj, tudi takih o skrbi za otroke in vlogi žensk v revoluciji.

Bert Sotlar je zaradi svoje pojavnosti in natančne, posvečene igre nepozaben v številnih psihološko izrisanih vlogah zlasti pozitivnih junakov. Filmsko igralsko pot je začel v Beogradu (Mati Katina, Nikola Popović, 1949, Zgodba o tovarni, Vladimir Pogačić, 1949, Jezero, Radivoj – Lola Đukić, 1950), v Sloveniji pa ga je prvi zasedel France Štiglic v Svet na Kajžarju (1952). Sotlar je s Štiglicem sodeloval tudi pri Tistega lepega dne (1962), v katerem s pretanjenim občutkom za nianse človeškega značaja in za komično odigra vdovca Štefuca, dobrohotnega, a trmastega očeta, ki v času fašistične tiranije na Primorskem išče novo soprogo oziroma mater svojim hčeram. V Štigličevem Veselo gostivanje (1984) pa igra Tompa, povratnika iz Amerike, enega izmed muzikantov Pickove bande.
V prvem slovenskem omnibusu Tri zgodbe (1955), v epizodi Na valovih Mure, ki jo je po literarni predlogi Miška Kranjca režiral Igor Pretnar, upodobi zapeljivega mlinarja Nacija, ki v smrt požene zaljubljeno dekle. V filmih Srečno, Kekec! (Jože Gale, 1963), Lucija (France Kosmač, 1965), Cvetje v jeseni (Matjaž Klopčič, 1973) in Ljubezen nam je vsem v pogubo (Jože Gale, 1987) Sotlar z zavidljivo domiselnostjo in trdno igralsko kondicijo upodobi značajsko jasne in simpatične like. Zlasti priljubljen je tudi v vlogi šoferja avtobusa in očeta petih nemirnih fantov Štebeta v Bevčevem To so gadi (1977) in tudi dobronamernega ravnatelja odprtega duha v televizijski seriji Vuka Babića Geniji in genijalci (1985). Kot filmski Krjavelj v Duletičevem Desetem bratu (1982) je postal nekakšen filmski sinonim za male ljudi, marginalce in posebneže, ki jih v slovenskem filmu ni malo.

Projekcijo pripravljamo v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom in z Bazo slovenskih filmov.

Film Ne joči Peter prikazujemo v okviru kinotečnega spletnega programa, ki ga bomo 8. februarja nadaljevali s programom kratkih filmov Matjaža Ivanišina, letošnjega prejemnika nagrade Prešernovega sklada. V času, ko je kinotečna dvorana zaprta, načrtujemo še več projekcij slovenskih filmov, ki jih bodo spremljali pogovori s filmskimi delavci.