arhivirana novica

Skrivnost Méliès na Mednarodnem tednu frankofonije

Slovenska kinoteka se pridružuje praznovanju Mednarodnega tedna frankofonije s spletno projekcijo dokumentarnega filma Skrivnost Méliès in treh kratkih filmov francoskega pionirja sedme umetnosti Georgesa Mélièsa.
Kot uvod v filmske projekcije bo tudi spletni seminar z naslovom Filmski arhivi – primeri praks restavriranja filmske dediščine. Dobre prakse restavriranja filmske dediščine bodo predstavile vodja zbirk pri francoskem CNC
Béatrice de Pastre, vodja filmskega arhiva švicarske Kinoteke Caroline Fournier in restavratorka v Avstrijskem filmskem muzeju na Dunaju Nadja Šičarov, pogovor pa bo moderiral urednik programa Slovenske kinoteke Igor Prassel.

Filmi bodo na ogled na spletni platformi Eventive od sobote, 20. 3., od 17. ure do nedelje, 21. 3.,do 22. ure. Cena vstopnice za ogled vseh filmov in spletnega seminarja je 4 EUR. Spletni nakup vstopnic bo mogoč od petka, 12. 3., na povezavi

https://watch.eventive.org/frankofonija
.

Filmski del Mednarodnega tedna frankofonije poteka v organizaciji Francoskega inštituta v Sloveniji, Slovenske kinoteke in Kinodvora ter v sodelovanju z Veleposlaništvom Švice, Veleposlaništvom Belgije in organizacije Wallonie-Bruxelles International s podporo Veleposlaništev Bolgarije, Francije in Irske ter Madžarskega kulturnega inštituta.


Spletni seminar: Filmski arhivi – primeri praks restavriranja filmske dediščine

Iz pogovora s strokovnjakinjami s področja restavriranja filmske dediščine bomo izvedeli, kako je organiziran proces restavriranja v njihovih arhivih, koliko filmov restavrirajo vsako leto in ali se proces restavriranja konča z izdelavo 35-mm filmske kopije. Sodelujejo:

Béatrice de Pastre, strokovnjakinja za filmsko in fotografsko dediščino, je vodja zbirk Nacionalnega centra za kinematografijo in animirane podobe (CNC). Predavateljica in programerka je tudi avtorica knjig o filmskih arhivih, ki je v sodelovanju s Catherine Rossi-Batot uredila delo Vizualne umetnosti in kinematografija – dialog o restavriranju (De l'incidence éditeur, 2016).

Caroline Fournier je od leta 2018 vodja oddelka za film v švicarski Kinoteki. Tej se je pridružila leta 2009, in sicer kot odgovorna za oddelek za konzervatorstvo/restavratorstvo. Gospa Fournier je članica Tehnične komisije FIAF (International Federation of Film Archives). Caroline Fournier je diplomirala iz restavratorstva in ovrednotenja avdiovizualne dediščine na Univerzi Paris VIII, izobraževala se je tudi na Filmoteca española v Madridu. Na Univerzi Paris Sorbonne III je pod mentorstvom Françoisa Thomasa leta 2014 uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo z naslovom "Širjenje večstranskih različic v španski kinematografiji med letoma 1955 in 1967".

Nadja Šičarov (1992) je zaključila program Preservation and Presentation of the Moving Image na Univerzi v Amsterdamu z nalogo Experimental Restoration: Issues of Patina and Lacunae in the Restoration of Experimental Films. Svoje zanimanje za arhiviranje in restavriranje eksperimentalnega in amaterskega filma je med letoma 2017 in 2019 razvijala pri delu v Slovenski kinoteki, kjer je oblikovala zbirko domačih filmov. Od leta 2019 je zaposlena kot restavratorka v Avstrijskem filmskem muzeju na Dunaju, kjer deluje tudi kot sokoordinatorica mednarodnega projekta Share That Knowledge: Finding Strategies for Passing on Knowledge Across Generations of Archivists.

 
Filmski program

Skrivnost Méliès (Le mystère Méliès)
Éric Lange, Serge Bromberg, Francija, 2020, barvni/čb, 59', v francoskem jeziku s slovenskimi podnapisi

Osupljiva zgodba o genialnem Georgesu Mélièsu (1861–1938), izumitelju gledališkega žanra féerie na velikem platnu, ki je v besu uničil svojih 520 filmov, in o prav tako osupljivi oživitvi teh filmov. Kot sin čevljarskega obrtnika je Méliès stopil s poti, ki mu jo je začrtal oče, in se posvetil magiji. Leta 1888 je prodal del svoje dediščine in z izkupičkom kupil pariški Théâtre Robert-Houdin na Boulevard des Italiens, kamor so njegove pravljične predstave privabljale množice. Navdušen nad gibljivimi podobami bratov Lumière se je sedem let pozneje začel ukvarjati s filmom, z nastajajočo umetnostjo, v kateri je hitro prepoznal ves njen potencial. Ker je hrepenel po pravljičnosti, je izumil posebne učinke in uredil filmski studio Star Film na domači posesti v Montreuilu. Vsestranski Méliès je rad postavljal pred kamero tako sebe kot igralce, oblikoval odrske scenografije in ustvarjal domiselne trike. Toda spreminjajoči se okus občinstva in prehod filma v industrijsko dobo sta uničila njegovo "škatlo za sanje". Pozabljen od vseh je na železniški postaji Gare de Montparnasse, skupaj z ženo in muzo Jeanne d'Alcy, vodil trgovino z igračami. Ko je nova generacija filmofilov želela Mélièsa obuditi iz pozabe z retrospektivo, so imeli, žal, na voljo le osem njegovih filmov, ki so bili povečini uničeni. Leta 1923 je Georges Méliès svoja dela, ki jih ni več zmogel hraniti, v obupu sežgal. Originalni negativi 520 filmov, ki jih je posnel med letoma 1896 in 1913, so zgoreli. Dokumentarec, ki ga spremljajo komentarji filmskih zgodovinarjev in režiserjev Costa-Gavrasa in Michela Gondryja, vsebuje množico odlomkov iz Mélièsovih filmov. Začne se z dejanjem požiga, nato izriše Mélièsovo burno življenje, pa tudi čudežni lov, s katerim so našli kolute, za katere so mislili, da so izgubljeni. Méliès jih je kakor komični iluzionist uničil, zato da so se lahko pojavili na drugem koncu sveta, natančneje, v ameriški podružnici Mélièsovega podjetja, ki je hranila kopije. V tekmi s časom – čas neizprosno uničuje filmski trak – so tako fantastično, kot je tudi samo Potovanje na Luno, odkrili 80 originalnih negativov, ki so šli skozi mnogo rok. V dokumentarcu je mogoče spremljati, kako so poškodovane podobe spet oživele po zaslugi restavriranja, ki ga je opravila ekipa Lobster Films skupaj z CNC-jem in Kongresno knjižnico v ZDA; delo je trajalo več let. 

Človek z gumijasto glavo (L'homme à la tête en caoutchouc)
Georges Méliès, Francija, 1901, čb, 2'32'', brez dialogov s posneto glasbeno spremljavo

Lekarnar v svojem laboratoriju postavi na mizo glavo, ki je na las podobna njegovi, in jo začne napihovati s posebnim mehom. Ko stiskanje meha prevzame njegov pomočnik, glavo raznese.

Potovanje v nemogoče (Voyage à travers l'impossible)
Georges Méliès, Francija, 1904, ročno barvan, 20'13'', brez dialogov s posneto glasbeno spremljavo

Odprava znanstvenikov, članov Inštituta za inkoherentno geografijo, načrtuje potovanje proti Soncu pod vodstvom inženirja Mabouloffa. Po mnogih dogodivščinah jim končno uspe vzleteti in s posebnim vlakom pristanejo na Soncu. Od tam se odpravijo z nekakšno podmornico, ki jih odpelje v globine oceana. Po eksploziji se nepoškodovani znajdejo na Zemlji, kjer si čestitajo.

Palača tisoč in ene noči (Le palais des mille et une nuits)
Georges Méliès, Francija, 1905, ročno barvan, 21', brez dialogov s posneto glasbeno spremljavo

Mlad in reven princ se želi poročiti z Aoudo, radževo hčerjo, toda ta je že obljubljena bajno bogatemu oderuhu. Princ se ob pomoči čarodeja Khalafarja izogne vsem pastem, ki jih srečuje na poti, zato mu Zlata vila izroči velikanski zaklad. Princ se vrne v radževo palačo s skrinjami, polnimi dragocenih kamnov, zlata in srebra, radža pa mu ponudi hčerino roko in nažene oderuha.