arhivirana novica

Kinoteka na spletu: V dolini miru, program sodobnih slovenskih kratkih filmov

V dolini miru

Kdo se boji črnega moža?, Janez Lapajne, 2012, 25’
Trst je naš!, Žiga Virc, 2010, 28'
To je Slovenija, Urša Menart, 2007, 15’
Seme radosti
, Ana Cerar,
2018, 12'
Celica, Dušan Kastelic, 2017, 12’

Filme si lahko ogledate na naslednji povezavi.


Ob otvoritvi razstave France Štiglic: filmska zapuščina smo v Kinoteki pripravili program sodobnih slovenskih kratkih filmov z naslovom V dolini miru, ki si jih gledalci lahko od 25. marca od 19. ure do 28. marca do 23.59 brezplačno ogledajo na Bazi slovenskih filmov. Vabimo vas, da si poleg programa filmov ogledate pogovor z avtorji, v katerem spregovorimo o slovenskem filmu, opusu Franceta Štiglica in, seveda, filmih na programu.

Ko bodo v kinotečni dvorani spet lahko potekale projekcije, bomo obiskovalcem na ogled ponudili temeljitejši pregled filmov Franceta Štiglica, v danih razmerah pa smo se na program odločili umestiti filme, ki tako ali drugače, bolj ali manj neposredno komunicirajo z opusom mojstra slovenskega filma. Pogled v preteklost je pomemben, a poudarek stoji na dialogu med preteklostjo in sodobnostjo in, ne nazadnje, na razmisleku o tukaj in zdaj.
Filme na programu poleg slovenskega družbenega in filmskega prostora druži nekaj, kar bi lahko v tem kontekstu poimenovali “Štigličev pogled”. Gre za izrazito človekoljubno držo avtorjev, ki se s filmi odzivajo na sodobnost in svoje junake predstavljajo precizno in kritično ter vse prej kakor popolne, a z veliko spoštovanja do človeških pomanjkljivosti, ki tkejo razvoj in včasih tudi rast posameznika. Ti posamezniki, liki filmov na programu, pa so v različnih okoliščinah na sledi svoje osebne, hkrati kulturne identitete.
Kdo se boji črnega moža? (2012) Janeza Lapajneta se zelo neposredno, formalno in vsebinsko, navezuje na zgodnje Štigličeve filme z otroki v glavnih vlogah, zlasti na V dolini miru (1956). Vendar Lapajne na otroka, ki v filmu nosi glavno vlogo, gleda s svojega zornega kota in se mu posveti veliko bolj analitično, kakor to v svojih filmih počne Štiglic. Drugače kakor Štigličev, Lapajnetov otrok razkrije več plasti otroškega duha in ne zgolj reprezentacije otroka, ki predstavlja čistost in naivnost. V kratkem filmu, posnetem v osupljivi črno-beli fotografiji, se nam zavrti pretresljiva zgodba o človeški naravi v najhujših okoliščinah in hkrati zgodba o odraščanju. Virčev študijski film Trst je naš! (2010) humorno ironizira nostalgijo po »starih časih« in po časih, ko so bili ljudje prisiljeni v junaška dejanja, a hkrati nadvse resno predstavi pripadnost človeka ideji o svobodi in o tem, da se je za svobodo treba venomer boriti. Še en študijski film, To je Slovenija (2007) Urše Menart, je dinamičen pogled v ljubljansko sodobnost na prehodu v enaindvajseto stoletje, ki nenavadno glasno odzvanja še danes – ob filmu o stranpoteh odraščanja se današnjemu gledalcu postavi vprašanje, ali niso ideje skinheadov, nekoč ljubljanske subkulture, do danes v mnogoterih pogledih strumno in strašljivo zakorakale v mainstream. Ana Cerar v dokumentarcu Seme radosti (2018) pokuka v okolje »na periferiji«, kjer se ljudje ukvarjajo z enako »perifernimi« vprašanji. Avtorica razkrije veliko ljubezen do kulture tega okolja in dediščine, ki okolje oblikuje, ne nazadnje pa veliko ljubezen do ljudi. In tudi to, kako preprosta je lahko ta ljubezen. Animirani film Celica (2017) Dušana Kastelica, v katerem smo priča mali revoluciji velikih razsežnosti, pa v nas zbudi nemir in vprašanje, ali smo tudi sami tekom življenja postali topoglavci po meri celice, v kateri prebivamo, ali pa so naša misli in dejanja še količkaj zašiljeni ...

Varja Močnik