arhivirana novica

posneto v piranu

 5. september

Redkokdo ve, da so danes opuščene hale nekdanje tovarne, ki se nahajajo med Piranom in hotelskim kompleksom Bernardin, desetletja gostile številne domače in mednarodne filmske ekipe. Filmski atelje, ki je pritegnil tuje, predvsem nemške produkcijske hiše, in populariziral filmogenične slovenske obmorske lokacije, se je nedavno znašel na spisku nepremičnim v državni lasti, ki so namenjene prodaji. Opozarjamo na pomen in žalostno usodo objekta, ki je nadvse pomemben, a žal pozabljen del slovenske filmske dediščine.

predavanje Radovana Čoka o zgodovini piranskega studia | Karolina Reška


slovenska filmska dediščina

Med Piranom in hotelskim kompleksom Bernardin že leta sameva zapuščen industrijski objekt. Razpadajoča fasada mimoidočega z ničimer ne opozarja, da so opuščene tovarniške hale nekdanje tovarne mila Salvetti, spremenjene v filmske studie, desetletja gostile številne domače in mednarodne filmske ekipe. Piranska filmska zgodba se je začela proti koncu petdesetih let prejšnjega stoletja. Triglav film, pod okriljem katerega je nastajala slovenska filmska proizvodnja, se je s koprodukcijami in nudenjem uslug tujim filmarjem vključeval v mednarodno delitev dela in tako pridobival dodatna sredstva za širjenje proizvodnje domačega filma ter dopolnitev prepotrebne filmske tehnike. František Čap, uveljavljeni češki režiser, ki je kot emigrant v tistih letih deloval v Nemčiji, je na povabilo Branimirja Tume, podjetnega direktorja Triglav filma, pri nas posnel film Vesna (1953) in z njim povzročil pravi tektonski premik v tedanji jugoslovanski kinematografiji. Že naslednje leto se je vrnil v Slovenijo in za münchensko producentsko hišo Saphir film v Piranu in okolici posnel film V začetku je bil greh (Am Anfang war es Sünde, 1954). Delež koproducentskega partnerja Triglav filma ni bil omejen le na servisiranje produkcije in ponujanje lokacij za filmsko adaptacijo Maupassantove novele. V avtorski ekipi namreč zasledimo scenografa Mirka Lipužiča, kostumografko Alenko Bartlovo, ki je kot sveža diplomantka beograjske umetniške akademije prav s tem filmom debitirala, in vrsto igralcev v epizodnih vlogah (Mila Kačič, Lojze Potokar, Frane Milčinski, Olga Bedjanič, Boris Kralj). Za Piran je pomembnejši naslednji, ambicioznejši Čapov koprodukcijski podvig. Leta 1957 so združili moči Bavaria film kunst München, italijanski Rizzoli film in Zagreb film pri filmu Kruh in sol (Harte Männer heisse Liebe/La ragazza della salina/Djevojke i muškarci, 1957). Ta melodramatična filmska zgodba, umeščena v okolje sredozemskega mesteca in veličastni ambient morskih solin, je v Piran pripeljala vrsto znanih obrazov iz filmskega sveta, kot so Marcello Mastroianni, Peter Carsten, Isabelle Corey, Mario Adorf in Jesdter Näfe; v opaznih epizodah so nastopili tudi naši igralci (Stane Sever, Mila Kačič, Relja Bašić ...). Film je v barvah in anamorfnem formatu posnel Machatyjev (Erotikon) snemalec Vaclav Vich. Scenografijo je Čap ponovno zaupal Mirku Lipužiču, pomembno pa je predvsem to, da je bil ob tej priložnosti na Čapov predlog opremljen filmski studio v prostorih nekdanje tovarne mila v piranskih Fornačah. Na tem mestu se ponuja kar nekaj vzporednic s kultno filmsko stvaritvijo francoskega režiserja Rogerja Vadima In bog je ustvaril žensko (Et dieu créa la femme, 1956), posneto le kakšno leto prej. To delo je v filmski svet izstrelilo Brigitte Bardot, ki je postala prava mitološka figura in simbol ženskosti ter spolne svobode šestdesetih let. Ob njej je v epizodni vlogi zaigrala prav Isabelle Corey, ki je v Čapovem filmu nastopila kot Marina – dekle s solin. Tako kot Mastroianni pri Čapu se v francoskem filmu pojavi obetajoči mlad igralec Jean-Luis Trintignant. Film je v celoti posnet na Azurni obali, v Saint-Tropezu, ki je tudi po zaslugi popularnosti tega filma postal svetovno znano letovišče. Sredozemski kolorit je na filmski trak prenesel veteran francoske filmske fotografije Armand Thirard. Ateljejski prizori so bili posneti v studiih Victorine v Nici. Tudi tem studiem – svojevrsten hommage temu pomembnemu delu francoske in svetovne filmske zgodovine je naredil režiser François Truffaut s filmom Ameriška noč (La nuit americain, 1972) – je pred časom grozilo zaprtje, a jih je, vsaj začasno, rešila produkcijska hiša Euro Media. Piran se je v tistih letih lahko postavljal, da je ob Nici edino sredozemsko mesto, ki premore tudi filmski studio.
Ugodna geografska lega, še ugodnejše podnebne razmere, filmogeničnost domala neokrnjenih obmorskih mest in različne atraktivne lokacije v neposredni bližini so, skupaj z novimi produkcijskimi kapacitetami, postali zanimivi za tuje, predvsem nemške producente. V šestdesetih letih je Triglav film, ki se mu je pridružilo novoustanovljeno podjetje Filmservis s svojo tehnično bazo, sodeloval kot koproducentski partner ali produkcijski servis pri več kot tridesetih filmih. Priljubljenost jadranske obale pri nemških filmarjih je že tradicionalna, saj je znano, da so v Dalmaciji že pred drugo svetovno vojno pogosto gostovale filmske ekipe. Svoje zgodnje filme sta tako posnela režiserja madžarskega rodu Sandor (Alexander) Korda in Mihály Kertész. Oba sta se pozneje mednarodno uveljavila, prvi v Angliji in drugi v Združenih državah Amerike s spremenjenim, angleškim imenom Michael Curtis in z več kot stotimi hollywoodskimi filmi ter z leta 1944 osvojenim oskarjem za film Casablanca (1942). Zvrstila se je vrsta znanih igralcev, denimo ena največjih zvezd nemega filma Asta Nielsen in tudi v tujini uspešna igralca jugoslovanskega porekla Ita Rina in Zvonimir Rogoz. Na Rabu in v Splitu je snemal celo klasik nemškega ekspresionizma Friedrich Wilhelm Murnau, in sicer film Finance velikega vojvode (Die Finanzen des Großherzogs, 1924). Tudi prvi povojni poskusi koprodukcijskega sodelovanja z zahodnoevropskimi kinematografijami so pogosto vezani na obmorske ambiente. »Piranske« koprodukcije žanrsko ne odstopajo od tradicionalnih usmeritev; povečini so bile to lahkotne komedije, nekakšne B produkcije, brez velikih avtorskih pretenzij, a bržkone namenjene zvesti publiki v domovini. Najpogosteje je zaslediti režiserja Franza Marischko s filmom Am Sonntag will mein Süsser mit mir segeln gehn, poimenovanim tudi Ein Leben wie im Paradies (Življenje kot v paradižu, 1961), in Helmutha M. Backhausa s filmoma Die Post geht ab (Pošta gre naprej, 1962) in Zwei blaue Vergissmeinnicht (Sneg gori, 1963). Gre za glasbene komedije, v katerih neutrudno prepevajo tedaj priljubljeni popevkarji (Rex Gildo, Vivi Bach ...) skromnih igralskih veščin, za bolj ali manj smešne zaplete pa poskrbijo znani komiki. V malone vseh se pojavlja hrvaška igralka Selma Karlovac, ki se je spominjamo iz jugoslovanskih filmov Zastava (Branko Marjanović 1949), Opštinsko dete (Puriša Đorđević, 1953), Ciganka (Vojislav Nanović, 1953) in Kapetan Leši (Žika Mitrović, 1960). Z imenom Ema Karlowa je vrsto let nastopala v številnih filmih lahkotnejšega žanra, vendar se je na koncu kariere izkazala tudi kot imenitna epizodistka v filmih R. W. Fassbinderja Vsi drugi se imenujejo Ali (Angst essen Seele auf, 1974) in Berlin Alexanderplatz, 1980. V najavnih špicah lahko preberemo imena slovenskih avtorjev: kot scenografa sta z nemškimi filmarji pogosto sodelovala Niko Matul in Mirko Lipužič, glasbo za večino filmov pa je napisal mojster Bojan Adamič. Kot producent se je najpogosteje pojavljal Egon Häbe, ki je svoje proizvodno podjetje v Stuttgartu celo poimenoval Piran film.
Pomembna plat tega sodelovanja je angažiranje slovenskih filmskih delavcev vseh profilov. S kontinuirano produkcijo in sodelovanjem z vrhunskimi profesionalci so si slovenski filmarji nabirali dragocene izkušnje in spoznavali sodobno tehnologijo. Del zaslužka je bil namenjen tudi dopolnjevanju in posodobitvi snemalne tehnike. Ob tej živahni filmski dejavnosti se je iz vrst upokojencev, gospodinj, študentov izoblikovala prava armada statistov, ki so s pojavitvami v filmskih prizorih dopolnjevali svoje redne dohodke, nič manj zadovoljni pa niso bili niti gostinci, saj so jim filmarji velikokrat podaljšali turistično sezono.
Slovenski film je le redko izkoristil piranske kapacitete. Izjemi sta le František Čap, ki je v piranskih ateljejih posnel studijske interjerje za svoj film X-25 javlja (1960), v celoti pa je v Piranu oziroma Portorožu posnel bosanski film Srešćemo se večeras (Srečala se bova nocoj, 1962) ter svoj zadnji jugoslovanski celovečerec Naš avto (1962), in France Kosmač s svojim mladinskim filmom Ti loviš (1961).
Režiser Vladimir Pogačić, kasnejši direktor Jugoslovanske kinoteke in profesor zgodovine filma na beograjski Akademiji dramskih umetnosti, je v Piranu za beograjski Avala film posnel, vsaj za jugoslovanske razmere, razkošen zgodovinski film Karolina Reška (Karolina Riječka, 1961) z znanima angleškima igralcema Anne Aubrey in Barryem Jonesom v številčni igralski ekipi. Slovenski avtorski delež je le glasba Bojana Adamiča. Piran je svoje srednjeveško obličje posodil »filmski« Reki iz časa francoske okupacije, v piranskem pristanišču so scenski delavci zgradili maketo angleške srednjeveške vojaške fregate in v Fornačah objekte za interierne prizore.
Piran, ki se je v teh filmsko plodnih letih dokončno umestil na filmski zemljevid Evrope, je v svoje studie privabil tudi znana filmska imena. Arne Mattsson, švedski režiser, ki je v zgodnjih šestdesetih zaslovel s filmom Plesala je eno samo poletje (Hon dansade en sommar, 1951), je leta 1964 v Piranu snemal glasbeno komedijo Fantje v modrem (Blåjakor/Sailors). Triglav film je švedskemu partnerju nudil produkcijski servis in zagotovil sodelovanje Jugoslovanske vojne mornarice, ki je v Piran poslala šolsko jadrnico Jadran, v špici pa lahko preberemo, da sta s švedskimi filmarji sodelovala maskerka Berta Meglič in snemalec Srečo Pavlovčič.
Avala film se je z italijanskim producentom Dinom de Laurentiisom lotil ambicioznega koprodukcijskega projekta Fraulein Doktor (Gospodjica Doktor – špijunka bez imena, 1969). Režiser Alberto Lattuada, eden vidnejših predstavnikov italijanskega neorealizma, je zbral številčno igralsko ekipo z znanimi angleškimi igralci v glavnih vlogah (Suzy Kendall, Capucine, Kenneth More ...), med epizodisti pa zasledimo precej jugoslovanskih igralcev (Olivera Katarina, Janez Vrhovec ...) . Avtorska ekipa je bila pretežno italijanska, med njimi tudi maestro Ennio Morricone, ki je napisal izvirno glasbo, jugoslovanski delež pa so bile predvsem lokacije in množice statistov v prizorih bitk. Film je bil delno posnet tudi v Piranu in okolici, a brez vidnejšega sodelovanja slovenskih filmarjev.
Z iztekom šestdesetih let prejšnjega stoletja je bilo konec tudi plodnega obdobja v delovanju piranskih filmskih ateljejev. Nemške produkcije cenenih komercialnih filmov so usahnile. Skromnejše produkcijske kapacitete Triglav filma in Filmservisa niso mogle resno konkurirati pravim filmskim mestom, ki so medtem zrasla v zagrebški Dubravi (Jadran film) in na beograjskem Košutnjaku (Avala film). Filmske ekipe so le redko zašle v Piran. S politiko Triglav filma so bili nezadovoljni tudi slovenski filmski ustvarjalci, saj so menili, da se premalo posveča produkciji in se ukvarja le z dvomljivimi koprodukcijami nične umetniške vrednosti in s skromnim dobičkom. Pod okriljem Društva slovenskih filmskih delavcev so ustanovili podjetje za proizvodnjo filmov Viba film, ki se je posvetilo izključno realizaciji nacionalnega filmskega programa. Nekaj napačnih poslovnih potez je zapečatilo usodo Triglav filma, ki je bil tako prisiljen v stečaj. Njegove prostore, vključno s piranskimi ateljeji in tehnično bazo Filmservisa, je prevzelo novoustanovljeno filmsko podjetje, ki se ni spuščalo v tvegane koprodukcijske posle, vlaganje v piranske studie pa je omejilo le na nujna vzdrževalna dela.
Kljub temu se je v Piranu »izkrcal« Hollywood. Sloviti ameriški režiser Sam Peckinpah, znan po nekonvencionalnih vesternih ter mojster šokantno učinkovitega prikazovanja akcije in nasilja na filmskem platnu, je slovensko primorje izbral za prizorišče svojega novega filma. V Piranu se je tako spomladi leta 1976 pričelo snemanje filma Železni križec (Cross of Iron, 1977). Film je nastajal v mešani, angleško-nemški produkciji z organizacijsko in tehnično podporo zagrebškega Jadran filma. Peckinpah je za filmsko zgodbo o usodi nemških vojakov med drugo svetovno vojno na Krimskem polotoku zbral močno »zvezdniško« igralsko ekipo. James Coburn je prav v tem filmu z likom narednika Steinerja izoblikoval eno svojih najimpresivnejših filmskih vlog. Ob njem so nastopili še James Mason, Maximilian Schell, David Warner, Senta Berger, pa tudi nekaj jugoslovanskih igralcev, šestnajstletni Slavko Štimac, Ivica Pajer, Igor Galo, Barbara Levstik, Olga Kacjan ... Ateljeji v Fornačah so ponovno oživeli, kraška pokrajina na Savudrijskem polotoku se je spremenila v prizorišče silovitih bitk, stari portoroški hotel Palace je za nekaj dni postal vojaški sanatorij. Filmarji so dodobra skalili mir, običajen za letoviške kraje v tem letnem času. Pred hotelom Piran so se zbirali radovedneži in potencialni statisti. Veliko pozornost nastajanju filma so posvetili tudi mediji. Žal je bil tudi v tej produkciji slovenski prispevek dokaj skromen – množica statistov, ki jih je suvereno usmerjal legendarni asistent režije Peter Zobec.
Nedvomno je bil Železni križec najpomembnejši film, posnet v Piranu, in Peckinpah največje režisersko ime; v teh prostorih še nikoli ni bilo tako ugledne igralske zasedbe, a vse to ni oživilo piranske filmske dejavnosti. Ko so se vrata ateljejev zaprla za to mednarodno filmsko druščino, je ponovno zavladalo zatišje. Filmske ekipe so poredko zašle v Piran. »Povratnik« Arne Mattsson je, tokrat v partnerstvu z Jadran filmom iz Zagreba, v Portorožu in okolici snemal švedsko-jugoslovanski triler Mož v senci (Mannen i skuggan/Black Sun, 1978). Nekaj filmske mondenosti se je vrnilo v Piran, ko je v produkciji Zagreb filma Krsto Papić tam snemal del svojega filma Skrivnost Nikole Tesle (Tajna Nikole Tesle, 1980), predvsem zaradi nastopa Orsona Wellesa, ki je prav v tem filmu odigral eno svojih zadnjih filmskih vlog.
Občasno je tudi Viba film izkoristil svoje piranske kapacitete za lastno produkcijo. Tako so v Piranu in okolici snemali Tugo Štiglic (Poletje v Školjki, 1985), Jane Kavčič (Maja in vesoljček, 1988), Karpo Godina (Umetni raj, 1990). Ta praksa se je občasno nadaljevala, tudi ko so se produkcijski pogoji v samostojni Sloveniji spremenili. Zasebni producenti so z denarno pomočjo filmskega sklada in ob tehnični podpori Viba filma v Piranu delno ali v celoti posneli naslednje filme: Zrakoplov (Jure Pervanje, 1993), Rabljeva freska (Anton Tomašić, 1995), Slepa pega (Hanna A. W. Slak, 2002), Piran-Pirano (Goran Vojnović, 2010). Še skromnejša je bila koprodukcijska bera: Lilijina zgodba (Lilly's Story, Roviros Manthoulis, Grčija-Slovenija, 2002) in Warchild (Christian Wagner, Nemčija-Slovenija, 2002).

Zapuščen in zanemarjen objekt v piranskih Fornačah čaka žalostna usoda. Po mnenju upravljavca je opuščeni filmski studio neuporaben, nekoristen in za morebitne uporabnike celo nevaren objekt. Studio je že nekaj let zaklenjen in prepuščen propadanju. Znašel se je na spisku nepremičnin v državni lasti, ki so namenjene prodaji. Filmarji tako ne bodo mogli nikoli uresničiti svojih idej o revitalizaciji tega zanimivega kompleksa in njegova pestra in bogata zgodovina bo prepuščena pozabi.

Radovan Čok

 

program

Predavanje Radovana Čoka o zgodovini piranskega studia, četrtek 5.9. ob 19.00

Karolina Reška (Karolina Riječka), četrtek 5.9. ob 21.00