22. aprila pred dvajsetimi leti nas je mnogo prezgodaj zapustil Silvan Furlan, filmski teoretik in kritik, scenarist in režiser, neutrudni borec za priznanje pomena filmske umetnosti in filmske kulture pri nas ter pobudnik za ustanovitev in zatem prvi direktor Slovenske kinoteke.
Ob tej priložnosti objavljamo uvodni zapis sedanje direktorice Slovenske kinoteke Ženje Leiler v zborniku Silvan Furlan – Človek za film, ki ga je Slovenska kinoteka Furlanu v poklon izdala leta 2021 in ki poleg spominskih besedil vsebuje njegove očrte možnih modelov sistemske ureditve nacionalne kinematografije ter predvsem izbor njegovih najpomembnejših publicističnih besedil. Med njimi tudi besedilo “Ali je bilo kaj »avantgardnega«? – Prelet slovenskega »neparadigmatičnega« filma do srede osemdesetih let“ iz leta 2004, ki je postal inspiracija in naslov lansko leto posnetega dokumentarca o zgodovini slovenskega eksperimentalnega filma Ali je bilo kaj avantgardnega? scenaristov in režiserjev Jurija Medena in Matevža Jermana. Film, s katerim se bomo na dan obletnice Furlanove smrti poklonili njegovemu spominu, je na pobudo Slovenske kinoteke nastal v produkciji Temporame in koprodukciji Slovenske kinoteke ter RTV Slovenija.
––––––––––––––––––––––
»Pariz ima Dvorano Henrija Langloisa, Ljubljana Dvorano Silvana Furlana.«
Vedela sem, da je bolan, čeprav Silvan o svoji bolezni ni govoril. Nasprotno, prepričeval nas je, da gre za manjšo neprijetnost, ki bo vsak čas minila. Ni minila.
Čakala sem ga pred vhodom v Delovo stolpnico na Dunajski 5 v Ljubljani. Ko je prihajal od daleč, se mi je zdel bolj suhljat kot prej. Nekaj sta k temu gotovo pripomogla elegantna temna obleka in njegov znameniti klobuk, ki je metal senco na malce nečimrne brke … novost je bila sprehajalna palica, na katero se je, sicer komaj vidno, opiral. Približeval se je z nasmehom na obrazu in opravičilom, da malce zamuja. Sploh ni zamujal. Ne vem, zakaj, a v tistem trenutku sem pomislila na Clarka Gabla.
Imela sva posebno misijo. On kot direktor Slovenske kinoteke, jaz kot novinarka Dela.
Leto 2005 je bilo za Slovensko kinoteko v marsičem prelomno. Ministrstvo za kulturo je od občine Ljubljana odkupilo prostore na Miklošičevi 28. To je končno omogočilo začetek prenove povsem dotrajane in že nekaj časa zaprte kinotečne dvorane v sicer zaščiteni stavbi nekdanje Delavske zbornice arhitekta Vladimirja Šubica. Bilo je leto, v katerem je Kinoteka v Cankarjevem domu gostila 61. kongres Mednarodnega združenja filmskih arhivov in kinotek – FIAF. To je bilo izjemno priznanje za takrat najmlajšo Kinoteko na svetu, v tistem trenutku še pridruženo članico te prestižne organizacije, ki je nekaj let zatem postala tudi njen polnopravni član. In bilo je leto, ko smo praznovali stoletnico slovenskega filma. Prav slednje naju je tistega anonimnega pomladnega dne leta 2005 združilo pred Delovo stolpnico. Na Silvanovo pobudo sva šla prepričevat vodstvo hiše, da bi časnik Delo ob tem dogodku izdal posebno prilogo. Takrat sva se videla zadnjič.
Čez nekaj dni je Silvan umrl. Ni dočakal težko priborjenega in težko pričakovanega začetka prenove dvorane, ki je zame še vedno najlepši in najočarljivejši kino v mestu. Ni dočakal tega, da bi v imenu majhne Slovenske kinoteke odprl kongres združenja FIAF, katerega goste je večinoma poznal osebno in ki so ga ob svojih nastopih ves čas spoštljivo omenjali. In ni dočakal izida posebne priloge Dela, ki je, kot sva načrtovala, izšla prav na dan otvoritve kongresa. Ni veliko kinematografij, katerih začetki sežejo v leto 1905 ali celo pred njim, na to je bil ponosen in to je želel povedati vsemu kinotečnemu svetu. In tudi filmski Cannes tistega maja ni bil več Cannes, v katerem nas je znal Silvan s svojimi lucidnimi pripombami in komentarji, včasih že kar med samimi projekcijami, nasmejati do solz, pa tudi spraviti v zadrego, ko so vsi zrli v nas.
Silvan je bil človek z vizijo; v tem ambiciozen, diplomatski in v premikanju stvari naprej uporen in trmast. A obenem je bil v marsičem zelo »nepravilen« in skromen ter neskončno duhovit. Mislim, da se dejansko sploh ni zavedal svoje karizme in vpliva, pa čeprav je ravno zaradi njiju uspel okoli mlade Kinoteke zbrati intelektualno in ustvarjalno izjemno prodorno ekipo mladih filmskih entuziastov, s katero je močno zaznamoval takratno Kinotekino obdobje. Ali pa je, recimo, v času prenove Kinodvora leta 2002, ki ga je takrat upravljala in prenavljala Kinoteka, brez težav prepričal skoraj dvesto ljubiteljev filma, da so iz svojega žepa plačali nakup novih stolov, s čimer je bila finančna konstrukcija prenove uspešno zaprta, Kinodvor pa oktobra leta 2003 kot mestni umetniški kino ponovno odprt.
Nihče ne more nikoli odgovoriti na vprašanje, kaj bi bilo, če bi bilo. Ker če bi bilo, potem bi pač vedeli, kaj je ta »če bi« tudi dejansko bil. Zato je tudi vprašanje, kakšna prihodnost bi leta 2005 čakala Slovensko kinoteko, če je Silvan v svojem tako rekoč rosnem dvainpetdesetem letu ne bi skorajda čez noč zapustil, lahko zgolj retorično.
Zato danes ne moremo govoriti o tistem potem, ampak o tistem predtem. Ta predtem je čas, v katerem lahko spremljamo dolgoletnega prvoborca za ustanovitev Slovenske kinoteke, njenega prvega direktorja in človeka, ki je za uveljavitev pravice filmske umetnosti, da domuje tudi v slovenski kulturi in je v njej glede na pozornost kulturne politike enakovredna drugim, nemara doslej storil največ. Ta predtem je čas, v katerem mu je uspelo, da je diva evropskega nemega filma, Divačanka Ida Kravanja, z umetniškim imenom Ita Rina, v svojem domačem kraju dobila spominsko sobo, v njegovem filmu Deklica s frnikulami pa tudi prvi dokumentarni portret. Ta predtem je čas Silvanovih številnih publicističnih besedil, s katerimi je gradil in bogatil slovensko filmsko publicistiko ali poskušal z njimi soustvarjati kulturno politiko na področju filma. Ta predtem je čas, ko je s svojimi nasveti in nesebično podporo marsikateremu mlademu filmskemu režiserju pomagal posneti prvenec. Vse to je del njegove zapuščine. A še veliko več je tega, kar ni nikjer zapisano, nikjer vidno, nikjer otipljivo, nikjer shranjeno.
Pa vendar je tu vsakokrat, ko v kinotečni dvorani, ki danes nosi njegovo ime, gledamo filme, vsakokrat, ko v depoje v Gotenici vračamo filmske kolute in od tam za predvajanje v Ljubljani pripeljemo druge, vsakokrat, ko izdamo nov knjižni naslov, novo številko Ekrana in Kinotečnika, vsakokrat, ko postavimo novo razstavo ali z njo gostujemo, vsakokrat, ko se v Muzeju slovenskih filmskih igralcev v Divači poklonimo slovenskemu filmskemu igralcu ali igralki, vsakokrat, ko obogatimo naše filmske in s filmom povezane zbirke, vsakokrat, ko digitiziramo in digitalno restavriramo slovensko filmsko dediščino, vsakokrat, ko sodelujemo s kolegi iz drugih kinotek in filmskih arhivov ali se srečujemo z njimi na festivalih … Vsakokrat, ko nam torej uspe krepiti filmsko kulturo in nekoga zasvojiti s filmsko umetnostjo in njeno zgodovino.
V vsem tem in z vsem tem je Silvan ves čas tu. In tudi ko bodo Kinoteko soustvarjale generacije, za katere bo Silvan Furlan zgolj še ime nekoga, ki je nekoč daleč nazaj stal na njenem začetku in ki ga osebno niso poznali, bo temu še vedno tako.
Ko sem tistega zdaj že davnega aprila leta 2005 Silvanu pisala nekrolog, in to le nekaj ur zatem, ko smo v nabito polni kinotečni dvorani na žalni seji vsi jokali kot dež, sem ga zaključila s stavkom: »Dragi Silvano, ci vediamo.« Dragi Silvan, se vidimo.
Čas do takrat, ko »se vidimo«, se je vmes pomembno skrajšal. A v tem, kolikor ga še je, ostajamo v Kinoteki, Silvanovi Kinoteki, zaljubljeni v čarobnost jezika, sestavljenega iz filmskih podob. Temu svetu se je Silvan nekoč preprosto in srčno zapisal in mu predal, skorajda dobesedno, tudi svoje življenje.
***
Post scriptum, april 2025
Dragi Silvan,
ko smo se tistega pozno aprilskega popoldneva pred dvajsetimi leti po tvojem pogrebu družili na sedmini, je k meni prišla tvoja ljuba Jedrt, češ, da mi mora zaupno povedati nekaj pomembnega. Šlo je za tvojo željo meni, natančneje, za tvojo željo v zvezi z mano. Mi trije vemo, za kakšno željo je šlo. Kot tudi vemo, da ni bila izpolnjena. Vsaj ne še takrat. In še veliko naslednjih let ne. Zato je bilo več razlogov, predvsem osebnih.
Dvajset let pozneje lahko samo skromno upam, da se prizanesljivo smehljaš. In da se skupaj z mano in skupaj z nami veseliš avgusta prihodnjega leta, ko bo Slovenska kinoteka praznovala trideseti rojstni dan. Brez tvoje trme in upornosti bi bila gotovo bistveno mlajša, če bi sploh bila.
Tvoj sopotnik in prijatelj Zdenko Vrdlovec je o tebi nekoč zapisal naslednje: »Samo reci mu, da se nekaj ne da, pa ga bo ta ‘nezmožnost’ tako dolgo obsedala, dokler je ne bo zlomil in preobrnil v nasprotje.« To je eden najnatančnejših opisov tega, kar si bil. Ne vem, kako ti je uspelo, a Slovenska kinoteka še kar naprej deluje prav iz duha te obsedenosti – preobračanja nezmožnosti v možno.
Kot rečeno, ci vediamo!
