September je za novi Ekran!
Eni nazaj v šolo, drugi nazaj v kino. Slovenska kinoteka v novo sezono vstopa s poklonom Silvanu Furlanu, ustanovitelju in prvemu direktorju Kinoteke, ki bi 4. septembra letos praznoval sedemdeset let, ter z retrospektivo, posvečeno enemu najvidnejših predstavnikov jugoslovanskega filma, Živojinu Pavloviću. Kinoteka letos obeležuje tudi 60. obletnico svoje dvorane na Miklošičevi cesti, kjer domuje še danes. Oktober na Kolodvorsko ulico prinaša številne cinefilske dogodke, s katerimi bomo obeležili 100. obletnico prve dvorane v Ljubljani, zgrajene z namembnostjo kina – Kinodvora. Poletna festivalska sezona pa se bo prelevila v tradicionalni jesenski filmski praznik – pred nami so namreč Festival slovenskega filma, Jesenska filmska šola, LIFFe, Festival LGBTQ+ filma in Animateka, ki jih bomo pod drobnogled vzeli tudi v naslednjih številkah Ekrana.
Ljubezen do kina, kinokultura in zgodbe ljudi, ki delajo kino, skrbijo za njegov program, brezhibne projekcije in še marsikaj drugega, se razraščajo po številnih straneh tokratnega jesensko obarvanega Ekrana. Ob že omenjeni prihajajoči Kinodvorovi obletnici smo se pogovarjali z direktorico Metko Dariš in pomočnikom direktorice za program, Koenom Van Daelom. V sodelovanju z društvom Fipresci smo zasnovali rubriko Kino Paradiž, kjer v prvih dveh prispevkih predstavljamo filmske kuratorje in kinooperaterje. Darko Štrajn je v Santiagu de Chile obiskal art kino Normandie in njegovega skrbnika Alexa Dolla. V rubriki Predmet meseca pa predstavljamo enega izmed prvih plakatov, ki so bili oblikovani za dvorano Slovenske kinoteke, in sicer plakat za retrospektivo filmov sovjetskega režiserja Sergeja Eisensteina, ki je nastal leta 1979 in je delo oblikovalca in tiskarja Stefana Borote.
»Vrhunec letošnje hollywoodske in vsaj s komercialnega in mainstreamovskega vidika tudi svetovne kinematografske produkcije se nam je pravkar izlil v dveh filmskih spektaklih: Barbie (2023) Grete Gerwig in Oppenheimerju (2023) Christopherja Nolana. Zadnje mesece smo bili vsepovsod obmetavani z domnevno diametralnim nasprotjem obeh filmskih univerzumov in trendovskim čudenjem nad dialektiko, kako da lahko tako skrajno različna fenomena soobstajata v isti hkratnosti, na istem kraju ob istem času, na istem platnu.« Tako o poletnem kino dogodku z veliko začetnico v prispevku »Atomska blondinka ali roza ni nova rdeča« piše Matjaž Zorec. O fenomenu Barbenheimerja poleg Zorca razmišljata še Anja Banko v prispevku »Roza je kul« in Andrej Gustinčič v prispevku »Najpomembnejši človek na svetu«.
V Ekranu september/oktober izpostavljamo še prispevka o »zadnji« ediciji Motovunskega filmskega festivala, ki se po 25. letih poslavlja od slikovitega istrskega mesta in se seli na planino Petehovac, kjer se nahaja novo prizorišče festivala, ki odslej sliši na ime Cinehill. Nekaj nostalgičnih spominov, predvsem pa načrte za prihodnost sta ob tej festivalski prelomnici za Ekran delila direktor Igor Mirković in programska selektorica Milena Zajović. »Sklenili smo, da moramo zgodbo tukaj zaključiti in skušati drugje prižgati nov ogenj« pravi Mirković in doda, da bo novi festival »dogodivščina in iskanje nečesa novega v vseh pogledih.«
Poleg pogovorov z Metko Dariš, Koenom Van Daelom, Igorjem Mirkovićem in Mileno Zajović si v tokratni ediciji lahko preberete še intervju z dr. Austinom Fisherjem, izrednim profesorjem popularne kulture na britanski Univerzi Bournemouth. Njegovo razmišljanje o vesternu kot »ustanovitvenem mitu najmočnejšega naroda 20. stoletja« lepo dopolnjuje esej Marcela Štefančiča, jr., ki v tokratnem Flashbacku secira razisem v Fordovih Iskalcih (The Searchers, 1956).
Tu so, kot vedno, tudi kritike aktualnih filmov in serij, številna festivalska poročila, kolumna Anje Zag Golob, Pritisk daljinca, Moj najljubši frejm in Ustavljene podobe – nova rubrika, posvečena stripu. Za konec pa opozarjamo še na prispevek Oskarja Bana Brejca »Koliko traja?« o dolžini oziroma trajanju filmov in zapis Kristine Božič, ki v rubriki Duh časa razmišlja o tehnoloških spremembah in fimu oziroma o tem, kako so filmske delavke in delavci »nenadoma postali tisti, ki lahko še edini določijo meje, do kam bo segel tehnološki razvoj manipulacije podob in zvoka ter nadomeščanja človeških delavcev in delavk s programiranimi stroji.«
Prijetno branje in se vidimo v kinu!