Brezkompromisni avtor ameriškega neodvisnega filma in videoumetnik Jon Jost bo 22. in 23. maja 2026 v Slovenski kinoteki gostoval z drugim delom programa filmskih balad, ki se je začel v marcu. To je hkrati zaključni partnerski program zimske edicije Filmskih mutacij: festivala nevidnega filma, projekta o politikah filmskega kuriranja, na katerem je Jost v Zagrebu, Splitu in Reki ob predavanjih, pogovorih in delavnicah predstavil več kot dvajset filmov in videodel. Paradoks je, da je njegov opus skoraj neviden v naši filmski krajini, čeprav je to že njegovo tretje potovanje po naših krajih po tistih v zgodnjih 60. in poznih 80. letih prejšnjega stoletja, kot bo to nazorno pokazala filmska balada Francija Slaka Texas, Osijek, ki sta jo skupaj posnela leta 1987 na skrajnem obrobju Osijeka.
Ta pogosto hvaljeni umetnik, ki so ga nagrajevali kot »najbolj neodvisnega med neodvisnimi« ameriškimi filmskimi ustvarjalci in videoumetniki, in ikonoklast radikalnega alternativnega filma v ekonomskem, estetskem in političnem smislu že šest desetletij vztrajno individualistično deluje na nomadski način v skladu z etosom: živeti pomeni biti političen. Ta manifestni mednapis iz njegovega zgodnjega filma-eseja Plain Talk & Common Sense (uncommon senses) kaže na ustvarjanje zunaj običajnih tokov filmske industrije in neodvisnežev, ki težijo k njej, a tudi na nepriklanjanje ščitu eksperimentalne ali dokumentaristične vizije. Navkljub mnogoterosti in neuvrščenosti slogovnih določil pa njegove prepoznavne projekcijske sintagme in baladno skrivnostne, ročno izdelane slike prestopnikov poganjajo permanentne politike ekonomije in estetike, ki so globoko potopljene v realnost pokrajine neukoreninjenega sveta. Film počasnih gibanj, povratnega časa, bolezni pokrajine, večnega begunstva, slepe ulice, zločina brez odrešitve in eksistencialne potopitve v kaos ⎼ to je Jostov baladni material. Svoje filmske country balade za »slepo ulico«, kot so tiste v filmu Zadnji spevi za počasen ples (slepa ulica), piše in izvaja sam. V Jostlandiji, kot njegovo odprto filmsko deželo imenuje Jonathan Rosenbaum, se pretapljajo esejistična, fikcijska, lirično-dokumentaristična, epska, zmerno pevna in pamfletsko robna področja filmov, videodel in instalacij. Geste odprte politične kritike in razkrivanje iluzionističnega filma razčlenjujejo neobičajna čutila, najdena v politikah prijateljstva in slučajnega užitka, nepovratne situacije v baladnih pokrajinah bega, osebne refleksije skupnega razuma v formalnih inovacijah avantgardističnega vzleta. Vse to kondenzira njegovo neujemljivo, divje ustvarjanje v približno stotih delih (ki vključujejo enako število dolgometražnih in kratkometražnih filmov), ki jih je posnel, zmontiral in zasnoval sam.
Od prvega kratkega eksperimentalnega filma Portrait iz leta 1963, še posebej pa v »filmih po zaporu«, kot sam določa oblikovanje svoje ustvarjalne odgovornosti, se umetnost in življenje upora odražata v vsakem vidiku njegove biografske legende in dela, začenši z državljansko nepokorščino, zavrnitvijo služenja vojaškega roka med vietnamsko vojno in zaporno kaznijo 27 mesecev, od marca 1965 do junija 1967. Po prestani kazni se je pridružil protivojnemu in filmsko-aktivističnemu gibanju upora vojaški službi v organizaciji Chicago Mobilization in vzpostavljanju čikaškega oddelka kolektiva Newsreel. Ta samoopredeljeni anarhistični outsider s svojimi temami, odbijajočimi portreti ameriške pušče in prikazom »izkušnje časa lumpenproletariata ⎼ tistih, ki so izven predpisanega ritma dela in spanja, ki živijo brez smeri, urnikov in ciljev«, kot je to opazil Noël Carroll, raztaplja mite ameriške družbe in moškosti. S korozivnim korpusom družbene krivice in čustvene izolacije želi, kot bo rekel, »pokazati, da del osebnih težav teh ljudi izhaja iz družbe, ki jih je proizvedla kot težave«. Jostova realnost v filmu je kaljena s strastjo, odlikujejo pa jo nekonvencionalna naracija in igra, ki temelji na kratkotrajni improvizaciji, neposredno nagovarjanje gledalca in uporaba statičnih, dolgih kadrov kot odporne politike estetike revnega filma.
