Pojdite na vsebino

Jutro

Le redki igralci so se v kolektivni spomin nekdanje Jugoslavije zapisali tako globoko kot Ljubiša Samardžić (1936–2017). S prepoznavnim nasmehom, neustavljivim šarmom in navidezno lahkotnostjo, s katero je prehajal med komičnimi in dramatičnimi vlogami, je postal eden najbolj priljubljenih obrazov jugoslovanskega filma in televizije. V več kot pet desetletij trajajoči karieri je ustvaril galerijo nepozabnih likov, od simpatičnih zapeljivcev in malih ljudi z velikimi sanjami do vojnih junakov in tragičnih posameznikov, ujetih v vrtince zgodovine. Ob 90-letnici njegovega rojstva se v Slovenski kinoteki poklanjamo velikemu igralcu z izborom petih filmov, ki osvetljujejo tisti del njegovega ustvarjanja, ki ga je posvetil avtorskemu filmu. Ob slovenskem filmu Peščeni grad (1962) Boštjana Hladnika, ki mu je prinesel legendarni vzdevek, bomo prikazali še poetsko tetralogijo režiserja Puriše Đorđevića, eno najizvirnejših avtorskih stvaritev jugoslovanskega filma šestdesetih let, v kateri je Samardžić ustvaril nekaj svojih najsubtilnejših in najbolj pretresljivih vlog.

prizor iz filma Peščeni grad
Peščeni grad

Čeprav je Samardžić na slovenskih tleh malo snemal, je slovenski film v njegovem življenju odigral pomembno vlogo – nenazadnje mu je dal ime, pod katerim so ga poznali po celotni Jugoslaviji. Boštjan Hladnik, ki je iz Pariza prinesel svež veter francoskega novega vala, je po uspehu Plesa v dežju (1961) iskal mlade obraze z močno karizmo za svoj drugi film. V Beogradu je opazil mladega Ljubišo Samardžića, ki je prav v začetku šestdesetih let opozoril nase z vlogo simpatičnega nerodneža v komediji Prekobrojna (Branko Bauer, 1962), in mu ponudil eno od treh glavnih vlog v filmu Peščeni grad. Samardžić je v tem filmu, prepojenem z eksistencialnim dolgčasom, odigral svobodomiselnega fanta po imenu Smoki, eno od treh stranic ljubezenskega trikotnika, v katerem sta bila z njim ujeta še Milena Dravić in Ali Raner. Lik urbanega, malce uporniškega, a simpatičnega fanta je postal tako priljubljen, da se je Samardžića oprijel vzdevek Smoki, ki ga je spremljal vse do konca življenja. Obenem je v tem filmu že drugič zaigral ob Mileni Dravić, s katero sta kasneje sodelovala še v mnogih filmih in televizijskih produkcijah ter postala eden najbolj priljubljenih igralskih parov v zgodovini jugoslovanske kinematografije.

prizor iz filma Deklica
Deklica

Kemijo, ki se je rodila med igralcema, je opazil tudi Puriša Đorđević in oba povabil k projektu Deklica (Devojka, 1965), prvemu filmu cikla, ki je kasneje postal znan kot poetska ali vojna tetralogija in je na popolnoma svojstven način prevpraševal travmatično dediščino druge svetovne vojne, revolucionarnega nasilja in povojnih ideoloških razkolov. Tetralogijo povezujejo isti igralci v različnih, a arhetipsko sorodnih vlogah, nelinearna montaža, prepletanje sanj z dokumentarnimi posnetki in globok lirski humanizem. V Deklici spremljamo vojno skozi fragmente prvoosebnih pripovedi mladega dekleta, partizana in nemškega vojaka. V drugem filmu, ki nosi naslov Sen (San, 1966), je vojna predstavljena skozi prizmo sanj mladih ljudi, ki sredi vojnih grozot hrepenijo po lepši prihodnosti. Film je bil uvrščen v tekmovalni program festivala v Berlinu, Đorđeviću pa je v Pulju prinesel tudi srebrno areno za režijo. Vrhunec tetralogije predstavlja film Jutro (1967), ki se odvija ob koncu druge svetovne vojne, ko se pričakovanje miru in svobode sprevrže v obračunavanje s poraženci, maščevanje in izgubo revolucionarnih idealov. Za vlogo partizana Malega v tem filmu je Ljubiša Samardžić leta 1967 na beneškem filmskem festivalu prejel prestižni Volpijev pokal za najboljšega igralca in dosegel enega največjih mednarodnih uspehov v svoji karieri. Sledil je še zaključek tetralogije, Poldne (Podne, 1968), ki se posveča povojnemu obdobju. Osredotoča se na čas informbiroja (1948) ter zapleteno ljubezen med jugoslovanskim dekletom in sovjetskim diplomatom v času velikih političnih napetosti.

prizor iz filma Sen
Sanje

V Đorđevićevi tetralogiji je Samardžić dobil priložnost, da razširi svoj igralski register, ki sta ga dotlej zaznamovala predvsem spontanost in izrazit občutek za komiko. Njegova značilna mladostna vitalnost je v teh filmih dobila drugačne, pogosto melanholične in tragične odtenke. A tudi ko upodablja posameznike, ki jih zaznamujejo tragične zgodovinske okoliščine, njegovi junaki niso monumentalni heroji, temveč ljudje s svojimi željami, strahovi, ljubeznimi in razočaranji. Samardžićeva prisotnost daje v Đorđevićevem poetičnem filmskem svetu zgodovinskim pretresom intimno, človeško razsežnost, hkrati pa razkriva tragični razkorak med ideali mladosti in resničnostjo povojnega sveta. Beneška nagrada mu je odprla tudi vrata na zahod. K sodelovanju ga je povabil hollywoodski režiser Nicholas Ray, po uspehu Jutra pa so mu londonski producenti ponudili dolgoročno pogodbo. Samardžić se je kljub temu odločil ostati v Jugoslaviji, predvsem zaradi družine in že dogovorjenih filmskih projektov.

prizor iz filma Poldne
Poldne

Kot igralec je bil vsestranski. Igral je tako v avtorskih filmih kot v velikih vojnih spektaklih, med katerimi so Bitka na Neretvi (1969), Sutjeska (1973) in Valter brani Sarajevo (1972), ter v televizijskih uspešnicah, kot je bila serija Vroči veter (Vruć vetar, 1980). Kasneje se je preizkusil še kot režiser in posnel več odmevnih filmov in serij, kot sta Nebeška vaba (Nebeska udica, 1999) in Jesen prihaja, Dunja moja (Jesen stiže, dunjo moja, 2004). Umrl je 8. septembra 2017 v Beogradu v 81. letu starosti.

Pet filmov, s katerimi se v Slovenski kinoteki poklanjamo Ljubiši Samardžiću, ne razkriva le manj znanih plati enega najbolj priljubljenih jugoslovanskih igralcev, temveč ponuja tudi vpogled v izjemno ustvarjalno obdobje jugoslovanske kinematografije, ko so režiserji in igralci preizpraševali ustaljene podobe vojne in revolucije ter iskali nove filmske izraze. Za Smokijevim znamenitim nasmehom se tako razkrije igralec, ki je znal z enako prepričljivostjo izraziti mladostno brezskrbnost in tragično izkušnjo svoje generacije.

Preberi več

Ekran

Preberi več / / Vanja Gajić

Nasmejati se do solz

Preberi več / / Matjaž Žbontar

Kako sem dobil belo lokomotivo