Nesrečna bitja (Poor Things, 2023), osmi celovečerec grškega mojstra absurda Yorgosa Lanthimosa, se odpre z žensko, ki stoji na robu londonskega mostu. Njena razkošna modra obleka za trenutek zaplapola v vetru, nato pa njeno telo pogoltne črna, mrzla Temza. Njen padec v smrt v trenutku izpere tudi barve, ki živo modro kuliso izčistijo v črno-belo sliko širokokotnih objektivov, ki prostor na trenutke izkrivljajo v ribjo perspektivo ujetosti v akvarij. Ista ženska zdaj kot otrok tapka po klavirju, medtem ko v ozadju tesnobno odzvanja atonalna partitura Jerskina Fendrixa. Njeno ime je Bella Baxter; ženska-otrok, ki se pod strogim nadzorom kirurga Godwina Baxterja – očeta stvarnika, ki ga z nekoliko freudovske ironije naslavlja kot »Boga« – šele uči hoje in govorjenja. Njena motorika je okorna, besednjak skop in stavki preprosti; kot glasba, ki njeno nepoznavanje jezika odslikava s preprostimi zvoki klavirja in violine nekoga, ki šele spoznava svoj inštrument. Čeprav je graščina, v kateri odrašča, polna grotesknih eksperimentov v obliki telesnih hibridov sesalcev in ptic, prav Bella predstavlja znanstvenikov najbolj dovršen projekt do zdaj. Gre za žensko, oživljeno z možgani njenega še nerojenega otroka ter ponovno rojeno kot tabula rasa, brez predhodnega odtisa simbolnega sveta jezika in kulture. Osvobojena družbenih pričakovanj, pritiskov, občutka sramu ter cenzure lastnih misli in telesnih užitkov, Bella tako zvedavo caplja naokoli ter z nenasitnim apetitom odkriva nove besede, okuse, zvoke, gibe in svoje erogene cone.
Če francoska filozofinja Catherine Malabou koncept plastičnosti razlaga kot gnetljivost, upogljivost ter ubogljivost naše telesnosti in intelekta, želi Bello po svojih željah in pričakovanjih zgnesti in upogniti tudi Baxter, ki jo – po vzoru staršev iz Podočnika (Kynodontas, 2009, Yorgos Lanthimos) – vseskozi svari pred nevarnostmi zunanjega sveta. V želji, da jo zadrži za stenami svojega mračnega obzidja, jo zaroči z naivnim študentom medicine, ki meri njen motorični in lingvistični napredek, dokler se ne zaljubi v otroško spontanost in svobodomiselnost ženske v popolni kontradikciji z viktorijansko dobo in telesom, v katerem se nahaja. A Belle, ki jo je v primarnem življenju pahnil v samomor posesiven, nasilen in tiranski mož, tokrat zakonska udomačitev, ustalitev in spolna podreditev niti približno ne zanimajo. Želi si potovati, odkriti svet, vmes pa »divje poskakovati«; ne iz ljubezni, temveč iz čiste naslade. Tako z ljubimcem – infantilnim in samovšečnim ženskarjem, ki ga poosebi Mark Ruffalo – pobegne iz hiše, ki ji postane zapor, ter iz Londona preko Lizbone, Aleksandrije in Pariza odpluje na pot emocionalnega, intelektualnega in seksualnega (samo)spoznanja.
Če so Lanthimosova zadnja filma navdihovali grška mitologija – Ubijanje svetega jelena (Killing of a Sacred Deer, 2017) – in zgodovinski viri – Najljubša (The Favourite, 2018) –, tokrat prvič direktno poseže po adaptaciji literarne predloge, istoimenske knjige škotskega postmodernista Alasdaira Graya, ki v viktorijanskem Glasgowu prepleta gotske motive in medicinske inovacije. A Lanthimos v film vnese nemalo lastne avtorske vizije: Glasgow tako premakne v London – ali vsaj njegovo čudaško pop-up različico –, medtem ko dokumentiranje eksperimenta preoblikuje v subjektivno doživljanje Belle, ki ji gonilne sile sveta – patriarhat, heteronormativnost, ljubosumje in monogamija – predstavljajo absurdne in nesmiselne koncepte.
»V moji družini, na moji šoli, povsod, kjer sem vzgajana, kronično primanjkuje jezika, s katerim bi o telesu lahko govorili zunaj konteksta nadzorovanja in kaznovanja,«[1] piše Katja Perat. A ženskam tako lastno sovraštvo, nelagodje, sram in gnus do telesa, ki ga je treba nadzorovati, zakrivati, pomlajevati, utrjevati in stradati, Belli ostaja nepojmljivo. Razbremenjena spolno pogojene sekundarne socializacije ter osvobojena vprašanja, kaj vse kot ženska ni ter bi za zadovoljitev družbenih standardov morala biti, tako komično razkriva razpoke in kontradikcije mizogine družbe, ki ženskam odreka užitek telesa; najsibo v obliki spolnosti, masturbacije, golote ali uživanja v dobri hrani. »Klitoris je s svojo svobodomiselno neodvisnostjo in dinamiko užitka, ločeno od vsakega načela in cilja, nekaj, čemur ni mogoče vladati in kar se kljub vsem poskusom, da bi mu našli gospodarje – patriarhalno avtoriteto, psihoanalitični diktat, moralne imperative, težo običajev –, upira,«[2] piše Catherine Malabou, s čimer še najbolje opiše Bello, katere upor, opolnomočenje in grožnja svetu se izražajo prav skozi aktivnost, suverenost in avtonomnost njenega gibanja, izražanja, razmišljanja, čutenja in doživljanja.
Emma Stone, ki se pod film podpisuje tudi kot producentka, z Bello ustvari eno najboljših vlog svoje kariere, faze njene postopne socializacije plasti skozi igrivo inhibicijo telesa v prostoru; od nerodnega govora in hoje do kompleksnih stavkov, samostojnih potepov, plesa in finančne osamosvojitve, ki provokativno odpira novo polje diskurza o svobodi, vrednotenju in lastninjenju ženskega telesa. A k njeni stalno spreminjajoči in vse kompleksnejši percepciji družbe izrazito pripomore tudi fotografija Robbieja Ryana, ki premeteno reflektira Bellin pogled in pozicijo v svetu.
Monokromatska binarnost črno-bele okolice, katere obrise šele tipa in spoznava, se tako že ob prvi plovbi do Lizbone prelije v nežne, a postopoma vedno bolj saturirane barve rdečih in rumenih odtenkov, ki se v popolno intoksikacijo čutov spajajo s fantazijsko, nadrealistično in grandiozno scenografijo Jamesa Pricea in Shone Heath. Lanthimos, ki z Nesrečnimi bitji izvede popolni odklon od siceršnje hladne analitičnosti in minimalizma, si še nikoli ni dovolil tolikšne produkcijske megalomanskosti in baročnega razkošja, a hkrati tudi igrivosti in komike. In če je z Ubijanjem svetega jelena dosegel višek svoje mizantropije in nihilizma, Nesrečna bitja zdaj napovedujejo novo obdobje grškega auteurja. »Če poznam svet, ga lahko izboljšam,« v nekem trenutku izjavi Bella, s čimer v Lanthimosov opus končno posije žarek upanja in humanizma.
OPOMBE:
[1] Perat, Katja. »Moje telo je evforija«. Cukr 4, jesen 2023. Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljana, str. 32.
[2] Malabou, Catherine. Izbrisani užitek: klitoris in misel. Ljubljana: Maska, 2023, str. 117.