Andrzej Wajda (1926–2016), predstavnik znamenite poljske filmske šole in filma moralnega nemira, prejemnik oskarja za življenjsko delo (2000), je v svojem filmskem ustvarjalnem opusu pogosto posegal po klasikih poljske književnosti (npr. Obljubljena dežela Wł. St. Reymonta, Gospod Tadej A. Mickiewicza, Pepel in diamant J. Andrzejewskega).
Scenarij za film Svatba temelji na istoimenski drami Stanisława Wyspiańskega (1869–1907), slikarja, pesnika in dramatika, predstavnika literarnega obdobja mlade Poljske in – če poiščemo vzporednice s slovensko književnostjo – Cankarjevega sodobnika. Wyspiański se je na svojih študijskih potovanjih po Nemčiji seznanil s konceptom glasbenih dram Richarda Wagnerja in se navdušil nad idejo spajanja plesa, glasbe in književnosti z likovno umetnostjo. Koncept celostne umetnine je v prepletu dramskega besedila s slikarskimi, glasbenimi (ritmičnimi) in plesnimi elementi ter z medbesedilnimi navezavami na druga literarna dela udejanil v drami Svatba, ki je bila v Gledališču Juliusza Słowackega v Krakovu premierno uprizorjena leta 1901.
Na istem prizorišču se je leta 1973 odvila premiera Wajdovega filma, ki s filmskimi izraznimi sredstvi sledi konceptu Gesamtkunstwerka, katerega del je tudi navezava na slikarstvo Wyspiańskega. Nenazadnje sta oba avtorja – vsak seveda v svojem času – študirala na Akademiji za likovno umetnost v Krakovu, prav tako sta oba v Krakovu delovala kot gledališka režiserja.
Bronowiška noč in zgodovinski kontekst
20. novembra 1900 se je Wyspiański udeležil poroke prijatelja in pesnika Lucjana Rydla z Jadwigo Mikołajczykówno, ki je prihajala iz kmečke družine. Cerkvena poroka je potekala v Krakovu, svatba pa v bližnji vasi Bronowice. Ta dogodek poleg zgodovinskih in družbeno-političnih motivov predstavlja glavno snov za literarno zgodbo, v kateri se na svatbi zbere pisana druščina: kmetje, vaški duhovnik, judovski krčmar s hčerko ter krakovski izobraženci in umetniki. Svatje se ob glasbi, pijači in hrani zabavajo s plesom, običaji in bolj ali manj resnimi pogovori. Ko se svatbenemu vrvežu pridružijo fantastični liki, pa v ospredje stopijo individualne travme posameznikov in nacionalna problematika: Poljska je podjarmljena tujim oblastem, možnost osvoboditve je v enotnem delovanju vseh družbenih slojev.
Ključno zgodovinsko ozadje je torej razkosanost Poljske, ki so si jo tri velesile – Avstrija, Rusija in Prusija – dokončno razdelile leta 1795, Poljska pa kot samostojna politična tvorba ni obstajala do leta 1918. Filmsko zgodbo svatbene noči uvaja prolog, ki so ga dodali ustvarjalci filma in prikazuje svatbeno povorko, ki po poroki krene izpred cerkve proti Bronowicam. Ob tem film umesti v omenjeni zgodovinski kontekst, ki ga pojasnjuje direktor fotografije Witold Sobociński:
»Ob poti vadijo tuji vojaki, to je podatek o položaju na Poljskem, ki je bila takrat razkosana med tuje velesile. […] Prolog nas spomni, da dogajanje drame Wyspiańskega poteka v obdobju, v katerem je Poljska izgubila neodvisnost. To je pripoved o sanjah o svobodi in hkrati pripoved o notranji nezmožnosti začeti boj, s katerim bi si svobodo lahko povrnili.« (W. Sobociński v pogovoru s S. Kuśmierczykom)
Dramaturgija barv in slikarski citati
Film sestavljajo tri sekvence, ki se ujemajo z delitvijo drame na tri dejanja. Witold Sobociński je vsaki izmed njih dal posebno barvno podobo. V prvi sekvenci, ki je polna dinamičnih gibov kamere, silovitega ritma glasbe in plesa, dominira rdeča barva. V drugi sekvenci, sekvenci prikazni, mirno delo kamere spremlja vijolična barva. V zaključni sekvenci, sekvenci nezmožnosti dejanja, dominira belina.
Tudi posamezne sobe v kmečki hiši imajo značilno barvno paleto, zato lahko gledalec filma takoj prepozna, v kateri sobi poteka dogajanje v posameznih kadrih. Ples poteka v sivi sobi, vijolična soba je kraj pogovorov in kasneje tudi srečevanja s fantastičnimi liki, ob njej je modra soba. Modra je tudi soba mladoporočencev. V rumeni sobi je pripravljena pojedina za goste. Barvni koncept filma je pripravil Witold Sobociński:
»Nisem želel citirati slikarstva Stanisława Wyspiańskega, njegovih slik, ampak sem želel ustvariti zelo veliko barvnih izjav, kompozicij v filmu, ki bi spominjale na pastele Wyspiańskega. […] Scenografija je bila razdeljena na sobe, namenjene za ustrezne prizore. Diferenciral sem jih z barvo […]: sivo, modro, rumeno in vijolično. Te barve prevladujejo v slikarstvu Wyspiańskega.« (W. Sobociński v pogovoru s S. Kuśmierczykom)
Poleg tega Wajda likovno umetnost v film dodatno vnaša s slikarskimi citati oziroma parafrazami ne samo Wyspiańskega, temveč tudi drugih poljskih avtorjev, med drugim Jana Matejke (1838–1893) in Aleksandra Gierymskega (1850–1901), s kostumi vpeljuje belo-rdeč kolorit, razpoznaven s slik s kmečkimi motivi Włodzimierza Tetmajerja (1861–1923), ter nasprotje toplih in hladnih barv, značilno za slike Jacka Malczewskega (1854–1929).
Filmski ritem
Trojna delitev je prisotna tudi v posameznih odlomkih filma, razporejena je po vzorcu uverture, kulminacije in zaključne kode in vzpostavlja filmski ritem. V prvi sekvenci je ta divji, zaznamovan s plesom, vrtenjem, pogovori in izmenjevanjem likov. Z vstopom nenavadne gostje na prizorišče svatbe, Rahele, ki se v ples vključi na točki zlatega reza in v določenem trenutku prekine svatbeno norijo, gibanje zamre.
Ples se umakne v ozadje dogajanja, prevladovati začne vijolična barva. Nastopi druga sekvenca, v kateri se svatje pogreznejo vase in soočijo s svojimi travmami, ki jih poosebljajo fantastični liki in so povezane zlasti z nacionalno problematiko.
V zadnjem, gospodarjevem videnju, se pojavi Wernyhora, legendarni ukrajinski prerok, ki naj bi Poljski napovedal ponovno pridobitev samostojnosti. V prehodu v tretjo filmsko sekvenco Wernyhora gospodarju izroči zlati rog, simbol narodne zavednosti ter mu preda nalogo, naj z njim prebudi in združi Poljake v boju za samostojnost. Vendar gospodar zlati rog in nalogo preda mlademu kmetu Janku, ki rog izgubi, s tem pa liki zapadejo v apatijo. Filmski ritem v zadnji sekvenci je upočasnjen, prevladovati začne belina, liki otrpnejo in se nato v svatbenem jutru razporedijo v nenavaden, začarani ples, ki ga ne morejo zapustiti. Ljudstvo še ni dovolj zrelo, da bi se povezalo v aktivnem uporu.
Natančnejša analiza filma (in dramskega dela) v monografiji: Lidija Rezoničnik, Seweryn Kuśmierczyk, 2021: Mojstrovine poljske književnosti in filma. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 75–132.
