Belo plastično nebo

Leto 2123. Človeštvo zaradi čedalje hujšega pomanjkanja naravnih virov lahko reši samo kupčija: vsak prebivalec se po dopolnjenem 50. letu spremeni v drevo. Ko Stefan izve, da se je njegova ljubljena žena Nora prostovoljno odločila predčasno podariti svoje telo, se poda na drzno pot, da bi jo rešil. Belo plastično nebo je hibrid med igranim in animiranim filmom, pri čemer so animirane sekvence izdelane s tehniko rotoskopije, kar pomeni, da je skupina animatorjev ročno risala na posneti material

»Ko sva pred nekaj leti skupaj posedala v najlepšem budimpeškem parku na Margaretinem otoku in razvijala osnovni koncept filma Belo plastično nebo, si niti v sanjah nisva mislila, da bo resničnost nekoč, in to že kmalu, tako močno spominjala na najino fiktivno zgodbo. Ali da bomo pripravljali postapokaliptični film v dneh prave »apokalipse«. Podnebna kriza, podnebni begunci, pandemija, vojna, energetska kriza. Ta polikriza je zdaj postala del našega življenja. Pri znanstveni fantastiki gre vedno za zamišljanje mogoče prihodnosti. Toda zdi se, da Belo plastično nebo sovpada s tem, kar se dogaja tukaj in zdaj. /…/ Med pisanjem sva v mislih že videla film. Zgodba določa slog animacije in moramo slediti temu, kar zahteva. Najina govori o globokem čustvenem popotovanju. Že od zgodnje faze razvoja sva bila prepričana, da bodo samo živi igralci zmogli upodobiti like in priklicati ta čustva. Našli smo izjemne madžarske igralce, ki so si iskreno želeli sodelovati v tako zanimivem projektu. Največji izziv pa je bil, kako pretvoriti igro v animacijo, ne da bi pri tem izgubili kakšno nianso. Za rotoskopijo nismo uporabili nobenega računalniškega programa, vse risbe so izdelale roke zelo izurjenih umetnikov; te občutljive risbe niso zgolj ohranile igre, temveč so ji dodale novo plast drugačne umetniške vrednosti.«
– Tibor Bánóczki, Sarolta Szabó