Culloden

Piše se leto 1746. V poslednji bitki na britanskih tleh sodobno opremljena angleška vojska trči z lačnimi, siromašnimi uporniki iz klanov Škotskega višavja pod poveljstvom megalomanskega princa Charlesa Edwarda Stuarta. Piše se leto 1746 in na bojišču so reporterske kamere. Celovečerni prvenec Petra Watkinsa (Punishment Park) je dokumentarna inscenacija bitke pri Cullodnu, posneta v formi avtentičnega filmskega obzornika. Je prelomni mejnik v zgodovini televizijskega dokumentarca. Je razjarjen smrtni krik zatrtih, zdesetkanih in prisilno izseljenih prebivalcev Škotskega višavja v režiji radikalnega pacifista.

»’To je topovska krogla. In to je njen učinek.’ Top izstreli kroglo, kamera pa usmeri svoj fokus na njegove žrtve. Ranjene može – pravzaprav fante – je težko razločiti v dimu, ki se vije iz bitke, in zrnatosti 16-milimetrskega filma. Izvedenski glas nam razkrije njihova imena, starost in stanje. Alastair MacInnes, dvajset let: desno nogo mu je odrezalo pod kolenom. Malcolm Angus Chisholm, štiriindvajset let: razparalo mu je trebuh. Ian MacDonald, trinajst: ustreljen. Slog je obzorniški: tresoča kamera, surovi filmski posnetki, kaotično dogajanje, intervjuji v kamero. To je bila zadnja bitka na britanskih tleh, leta 1746, a za hip verjamemo. Je res mogoče, da je bila na bojnem polju pri Cullodnu snemalna ekipa? /…/ To so prizori, ki so že zgodaj potrdili Watkinsovo mojstrsko obvladovanje medija; ko je režiral Culloden, jih ni dopolnil še niti trideset. /…/ Le nekaj trenutkov pred strahotnimi posnetki ranjencev smo videli zgodovinarja Andrewa Hendersona, kako čepeč za kamnitim zidom in z daljnogledom v roki kot nekakšen Walter Cronkite ali John Pilger iz 18. stoletja gledalcem razlaga, zakaj bo njegov pogled otežen. (‘Zelo težko bo videti, kakšen učinek ima naš top na uporniške čete.’) Vsevedna kamera vidi tudi tisto, česar vojaki na bojišču ne morejo. Bitko lahko zgodovinsko osvetli samo drzen anahronizem. Peter Watkins pokaže, kaj zmore filmski medij v rokah režiserja, ki zna premoščati stoletja in žanre: razmerje med zgodovino in filmom lahko radikalno predrugači. Watkins je najpomembnejši ustvarjalec zgodovinskih filmov, za katerega večina zgodovinarjev še nikoli ni slišala. Pravzaprav zlahka zatrdim še več: Watkins je najpomembnejši ustvarjalec zgodovinskih filmov dvajsetega stoletja.«
– David Armitage, “The Anarchist Cinema of Peter Watkins”, Perspectives on History