Ivan Bolle – volk samotar

Portret nepoznanega slovenskega filmskega avtorja Ivana Bolleta, ki je snemal filme v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Dokumentiral je razne dogodke v Ljubljani in okolici. Posnel je tudi štiri srednjemetražne igrane filme z gorniško tematiko. Bil je prvi pri nas, ki je predvajal filme skupaj z zvokom, pri čemer je na gramofonih s trobljo vrtel glasbo iz svoje bogate zbirke klasičnih plošč in zvoke iz efektoteke. Eksperimentiral je tudi z barvanjem filma in bil vsestranski avtor: scenarist, režiser, snemalec in igralec

»Ivana Bolleta (1907–2003), zaradi katerega bi bilo treba neko poglavje zgodovine slovenskega filma na novo napisati: namreč poglavje o desetletju 1930–1940, v katerem sta po zaslugi alpinistov nastala prva slovenska celovečerna filma (V kraljestvu Zlatoroga, 1931, in Triglavske strmine, 1932), sicer pa je za edinega dejavnega filmarja veljal Metod Badjura. Toda oba celovečerca kot vsi Badjurovi filmi so bili nemi, medtem ko je Ivan Bolle eksperimentiral z zvokom že v svojih filmskih žurnalih ali tednikih, njegov polurni igrani film Lavina (1935) pa je prvi slovenski zvočni film, ki je poleg glasbe vseboval tudi govorni del in druge zvoke, ki jih je posnel na gramofonsko ploščo in jo nato hkrati s filmom predvajal na projekciji. Sodeč po prikazanih odlomkih iz njegovih filmov Bolle morda ni bil najboljši scenarist (rad je posnemal tedaj zelo popularne Fanckove »berg« filme z Leni Riefenstahl), zato pa je bil vsestranski mojster, režiser, snemalec, igralec, scenograf in mojster za trike. /…/ Matjaž Žbontar je Bolletovo filmsko zapuščino odkril v starinarnici Carniola-Antica, a je imel z njo še precej dela: Bolletove filme, posnete na 9,5-milimetrski trak s perforacijo na sredi, je bilo treba presneti in digitalizirati. Njegov film je edinstven portret filmskega amaterja, ki je bil to v še kako dobesednem pomenu, saj je vse pri filmu opravil sam, in ker je bila njegova ljubezen do filma pred vsako drugo, a tudi – kot izvemo od njegovega očeta – slepa do politične realnosti italijanske okupacije, ki jo je »upošteval« le toliko, da je svoje filme skril.« (Zdenko Vrdlovec, Dnevnik)