Ljudje brez upanja

Po zatrtju madžarske revolucije pod vodstvom Lajosa Kossutha leta 1948 so habsburške oblasti domnevne Kossuthove podpornike zaprle v taborišča. Dvajset let pozneje privre na dan informacija, da naj bi bili v enem od taborišč zaprti pripadniki uporniške tolpe cestnega razbojnika Sándorja Rózse, znanega Kossuthovega simpatizerja. Da bi od ujetnikov pridobili informacije o Rózsi in njegovih pajdaših, pazniki uporabljajo skrajno zahrbtne in sprevržene oblike fizičnega in psihičnega mučenja. Minuciozna in pretresljiva filmska razčlemba avtoritarne represije velja za pomemben mejnik v madžarski zgodovini filma ter za eno najodmevnejših del evropskega filmskega modernizma.