Soli in prstí. Program Panameriškega filma II: Zadovoljiti brezno

»Arhitekti moči v Združenih državah morajo ustvariti silo, ki se lahko čuti, ne pa tudi vidi. Moč ostane močna, ko ostane v temi; izpostavljena sončni svetlobi začne izhlapevati.« – Samuel P. Huntington

Podobe gorečega morja sprožijo sanje s fotografijami mojega očeta v tovarni za pridobivanje nafte in zemeljskega plina v patagonski stepi leta 1982; fotografije je posnel, ko je delal za argentinsko državno plinarno pred njeno privatizacijo in zaprtjem. V teh tovarnah se zvočna pokrajina vetra zlije z brnenjem strojev, tako kot se ekstrakcija goriva zlije s škodo, povzročeno zemlji in telesom. Film predlaga sanjsko križanje odsotnosti, sledi na telesu in konstrukcije moškosti delavcev v naftni in plinski industriji.

Gorska veriga v megli in snegu. Človeška odsotnost, starodavni sveti kraji. Pojavijo se sledi: makadami, antene, daljnovodi. Pojavijo se človeški obrazi, za okni in dežjem. Mesto.

Elektromagnetne pokrajine São Paula in Ría de Janêira se premikajo na nepravilen način in lahko vidimo tisto, kar je zunaj sličice. To hekanje podob se povezuje s pesmijo E se Jesus fosse preto (In če bi Jezus bil črn) brazilskega pesnika Bruna Negrãa, ki predlaga nov način zamišljanja nekaterih naših zakoreninjenih prepričanj.

Quebrantahuesos po navdihu serije poetičnih intervencij, ki so jih Nicanor Parra, Enrique Lihn in Alejandro Jodorowsky izvedli leta 1952, ustvari kolaž čilskih filmov militantnega agitpropovskega imaginarija pred državnim udarom, ki ga preplete s filmskimi posnetki grafitov, narisanih na zidove po uporu oktobra 2019. Rezultat je srečanje med političnim jezikom preteklosti in sedanjosti.

Film prikaže Mehiko kot državo, kjer so tisti, ki obsojajo korupcijo in nekaznovanost, utišani. Delo se osredotoča na umor novinarja Rubéna Espinose ter aktivistk Nadie Vera, Alejandre Negrete, Yesenie Quiroz in Mile Virginia, ikonični dogodek, ki ponazarja rastoče nasilje v zvezni državi Veracruz. Uporaba črno-belega filma mu daje videz drugega obdobja: kontekst nasilja in krivice je sedanji, toda vprašanja se zdijo ista kot prej, kot stara zgodba, ki se vedno znova ponavlja.

To je medijsko oblikovan napad, katerega cilj je prekinitev vsemogočnosti hiperrealizma in fašistične banalnosti – najbolje ga simbolizira goreča lutka Donalda Trumpa, narejena iz lateksa. To je nasilni kolaž – delčki simulakerskega kravala, izgred v medijskih odpadkih. Mišljen je za projekcijo kjerkoli – kot poziv k orožju, način spodbujanja in poskus zatresti normalizacijo nestrpnosti in avtoritarizma. To je bolj klic k #Uporu kot #Zoperstavljanju. To ni priložnost za fototermin. Preden nas preplavi estetika niča, se moramo zbuditi in se boriti proti dejavnemu zlu, ki seva iz sedeža »moči« in spreminja realno prek mediatiziranega nihilizma.

1. december 2012. Kukulkán je potešil svojo žejo s še enim šestletnim žrtvovanjem. Enrique Peña Nieto priseže kot predsednik Mehike.