Rdeča kapica zardeva + Zid + Druga generacija

Dialog slike, besede in performansa. Ista oseba na dveh vzporednih ekranih. Na desnem ekranu Rdeča kapica nastopa kot tabula rasa. Skozi dialog želi spoznati sebe in svojega partnerja, s katerim miselno in verbalno komunicira.

Zid kot simbol zasebnosti med stanovanji je vlažen. To je razlog dialoške analize odnosa para, trpečega zaradi problemov, ki vsako zvezo spremljajo skozi življenje.

“Sem Slovenec … pa nisem.” Rojeni so v Sloveniji, a odraščajo v trdni družinski skupnosti, ki je “od dol”. Njihovi starši – morda že stari starši – so se ustavili tu “samo za nekaj mesecev”. Iskali so službe in udobnejše življenje. Prav ta začasnost – občutek, da se bodo vrnili v kraje nekoč skupne države Jugoslavije, da se bodo preselili v hiše, ki jih tam gradijo – je njihove domove spremenila v majhne enklave, v katerih se ohranja drugačna kultura in govori drug jezik. Zdi se, da niso del te skupnosti. Nekateri predeli Ljubljane so postali geto, kjer je slovenski jezik v manjšini. To je vzporeden svet.