Retrospektiva kolažne animacije V

Zgodnji prikaz Breerovega dadaističnega smisla za humor: iz strani revije Paris Match izrezan in kolažiran papež Pij XII. žonglira z žogicami, potem s svojo glavo, nazadnje pa gre v nebesa.

Podobe v tehniki izrezanke in kolaža, sinhronizirane z džezovsko skladbo Mysterioso Theloniousa Monka.

Nekoč v davnih časih sicer ni prva izrezanka, je pa nedvomno ena najbolj inovativnih. Borowczyk in Lenica sta v film pravzaprav prelila zgoščenost, duhovitost in bistroumnost poljskega plakata. Film slovi tudi po prelomni elektroakustični zvočni opremi, ki jo je prispeval eksperimentalni studio poljskega radia.

Inšpektor hodi po ulicah in se skuša izogniti različnim »nevarnostim«. V svojem domu se počasi sprošča po napornem dnevu, ko naenkrat zagleda odtis palca na begu. Ne preostane mu drugega, kot da se poda na lov za skrivnostnim osumljencem …

Kolažna animacija prinaša grenak komentar, kako so množični mediji v povojnem obdobju vplivali tako na življenje kot na smrt. Med prizore ljudi, ki plešejo tvist, ter risbe lobanj in okostnjakov se vrivajo podobe vzletanja bojnih letal, pohodov vojakov, streljanja s pištolo, eksplozij in atomskega gobastega oblaka. Divji ritem filma ustvarja plaz sopostavitev in oživitev, v katerih prepoznamo odmeve legendarnih imen iz sveta filma, kot so brata Lumière, Luis Buñuel, Charlie Chaplin, Buster Keaton, Harpo Marx in Marilyn Monroe.

Kolažni »spominski« film prinaša subjektivni pregled zgodovine Madžarske v 20. stoletju. Mlada ženska se v 60. letih kritično ozre na življenje svojih starih staršev (v času Avstro-Ogrske) in staršev (v medvojnem obdobju).

»Film Naša gospa, kraljica oble, ki bi ga lahko označili za najsijajneje dovršeno Jordanovo stvaritev, je barvni kolaž rokokojskih podob, ki so jim sopostavljeni simboli vesoljske dobe. Slike se preobražajo, pretvarjajo, vdirajo druga v drugo in spreminjajo s tekočim kipenjem mehurčkov, dvigajočih se iz vode, medtem ko jih prebadajo nenadni pobliski svetlobe, brnenje alarma in sunkovita vizualna presenečenja. To je mistični dragulj, kot da bi oživela katera od škatel Josepha Cornella.«
– Thomas Albright, San Francisco Chronicle

O izvoru človeka imamo različne teorije, zato predpostavimo, da tekočina, ki jo natakarica nalije v otrokovo posodo, privede do rojstva našega lika. Z njim se rodi upanje – upanje, da lahko ta otrok v prihodnosti postane Rembrandt ali Picasso, Shakespeare ali Tolstoj, morda Einstein. Toda otrok odraste, prideta ljubezen in upanje na srečo. Po poročni torti pride želja po večjem zaslužku, avtomobilu in mladi ljubici. Zaslon napolnijo različni »rogovi«, »trikotniki« in »utripajoča srca«. Potlej pride nesrečni rentgen in z njim upanje na rešitev, novo zdravilo. In nazadnje se pojavi balerina. Njen labodji ples nas opomni na zamujene priložnosti, na vse upe, ki smo jih sami pokopali.