Velika tišina

Odmaknjena gorska vasica Snow Hill je ujeta v snežnem metežu. Obupani prebivalci so prisiljeni krasti, da bi preživeli. Toda zdaj je na njihove glave razpisana nagrada, in ko se nedolžni tatovi zatečejo v hribe, se za njimi poda tolpa lovcev na glave na čelu s krvoločnim Tigrerom (Klaus Kinski). Reši jih lahko le skrivnostni nemi revolveraš (Jean-Louis Trintignant), ki pištolo vedno potegne drugi, a strelja prvi. Corbuccijev brutalen, nihilističen, mitski in subverziven »snežni vestern« upravičeno slovi kot capolavoro, vrhovna mojstrovina političnega špageti vesterna. Glasbo za film je zložil maestro Morricone. Svojemu najljubšemu vesternu pa se je v Podlih osem (The Hateful Eight) poklonil Tarantino.

»Darryl F. Zanuck je bil zgrožen. Potem ko si je sloviti ameriški producent ogledal neizprosno pesimističen, antikapitalističen špageti vestern Velika tišina, je zavrnil njegovo distribucijo v Združenih državah in Angliji. Azijski in severnoafriški distributerji so zahtevali, in dobili, alternativen ‘srečni’ konec, ki so ga nato prilepili na svoje kopije. V ZDA si ga ni bilo mogoče ogledati, dokler ni leta 2001 izšel na DVD-ju. Vendar Velika tišina ni nihilističen film. Je političen, je subverziven, je brezupen; toda globoko v srcu je film pravzaprav eksistencialna drama, v jedru katere je samonikel, mesijanski junak. Corbucci je v tistem času užival izjemen sloves, po vplivu na vestern all’italiana je pariral Sergiu Leoneju (vsaj v Italiji, če ne drugod). /…/ Eden od razlogov, da je z Veliko tišino zaplul v tako krute in mračne vode, je bil obup, ki ga je občutil spričo nedavnih umorov revolucionarjev Malcolma X in Che Guevare. ‘Za radikalce sta bili ti smrti grozovita novica. Pokazali sta, da močne in zle lahko napadaš le kratek čas, nato pa te strejo,’ zapiše režiser Alex Cox [v knjigi 10,000 Ways to Die: A Director’s Take on the Spaghetti Western]. Velika tišina je politična alegorija, brez sledu duhamornosti, ki jo ta oznaka navadno implicira.«
– Brad Weismann, Senses of Cinema