Lutke niso samo za otroke

Majhen blok na robu mesta in igrišče zraven njega. Otroci igrajo košarko, kar strašno moti soseda Lazarja. Krade jim žogo in je skrajno neprijazen. Vendar ni vse tako, kot se zdi, poglejte na življenje z druge strani.

V poplavi se lisica in zajček zatečeta v njen brlog; pravzaprav lisica pazi na zajčka, saj se v njej zbudi materinski nagon in premaga lovskega. Zajčka vsak dan neurja tolaži: »Bo še lepo.« Po trinajstih dneh končno posije sonce in zbudi zajčka, ne pa tudi lisice. Predolgo je stradala. Zajček se še danes vrača klicat lisico: »Bo še lepo.« Edino, kar zna v lisičjem jeziku.

Koyaa se na čisto poseben način spoprijema z vsakdanjimi opravki. Stvari se zapletejo že zjutraj, ko si skuša zavezati vezalke, te pa ga ne ubogajo. Na srečo na zakotni gorski polici ne živi sam: tu je še njegov prijatelj, stari modri Krokar, ki mu priskoči na pomoč, ko postanejo stvari preveč nore.

Nekega dne na Filipova vrata potrka prostitutka Tereza in ga prosi, naj ji napiše ljubezensko pismo za njenega fanta Bolesa. Čez dva tedna se vrne s prošnjo, naj ji napiše še eno ljubezensko pismo, tokrat v imenu Bolesa in namenjeno njej. Tako Filip ugotovi, da Boles sploh ne obstaja.

Lovro si, utrujen in žalosten, kopalno kad napolni z vodo. Zagleda se v kapljico vode, ki počasi polzi iz pipe. Ko pljuskne v vodo, ga spomni na dan, ko je z dedkom prvič lovil ribe. V mislih se preseli k ribniku, zvoki in predmeti v kopalnici ga spomnijo na drobne detajle tistega dne: kako je nataknil črva na trnek, kako ga je dedek s trnkom ulovil za brado, kako sta se vozila na ribolov z avtom z luknjo v podvozju, kako je prvič ulovil ribo in jo videl umreti. Spomin in realnost se zlijeta v eno.

Mislili smo, da smo narejeni iz prahu, v resnici pa smo samo duh. Zgodba se dogaja v recikliranem vesolju in se vrti okoli dveh bitij. Nagačevalec in mesar. Mesar zasvoji nagačevalca s svojo drogo, ki jo ponuja kot domnevno zdravilo za nagačevalčevo bolezen. Nagačevalec postane narkoman in mesarju v zameno za drogo preda svojo največjo ljubezen. Ko se zave napake, se vrne po to, kar mu pripada, toda pot pred njim je enosmerna.

Znajdemo se v postapokaliptičnem svetu napol razpadlih okostij. Meso je postalo taka redkost, da je vsako še obstoječe mišično vlakno tako privilegij kot velika družbena odgovornost. Najmanj, kar lahko tisti s še delujočimi udi naredimo, je, da zagotovimo dovod zraka za ostale, ki lahko govorijo v našem imenu.