Pojdite na vsebino

Slovenska kinoteka je zavezana ohranjanju in prikazovanju filmske dediščine. Vsak filmski trak ima omejeno življenjsko dobo in začne propadati v trenutku, ko steče skozi kamero in je izpostavljen svetlobi oziroma že ko gre skozi postopek kemijskega razvijanja. Življenjska doba filmskega traku in njegovo stanje sta odvisna od vrste dejavnikov – od kemične sestave baze (materiala, na katerem je nanešen tanek sloj emulzije), tipa emulzije, mehanskega stresa, ki mu je bil trak podvržen, in pogojev, v katerih je bil hranjen, ko ni bil v uporabi. Restavriranje filmskih trakov je sprva potekala analogno, s pojavom digitalnih tehnologij pa so se razvila nova, še zmogljivejša restavratorska orodja.

Slovenska kinoteka je svojo restavratorsko dejavnost začela leta 1995 z analognim restavriranjem filma Ko sem bil mrtev režiserja Ernsta Lubitscha. V naslednjih letih je v sodelovanju z laboratoriji Haghefilm iz Amsterdama, L’Immagine Ritrovata iz Bologne in Hungarolab iz Budimpešte restavrirala še mnoge druge filme. Sprva smo izvajali le t. i. tehnično restavriranje – čiščenje sledi olja, prahu in drugih smeti na filmskem traku in ročno popravilo perforacij. Pri kopiranju filma smo uporabljali t. i. »wet-transfer« metodo kopiranja, kjer se celotno filmsko okence, vključno z izvornim filmskim trakom in trakom, na katerega se film preslikuje, zalije s tekočino z ustrezno usklajenim lomnim količnikom, ki zmanjša vidnost prask na filmu. Nove kopije so tako nosile manj sledi obrabe, zaradi varnosti in vzdržljivosti pa so bile narejene na poliestrskem traku, ki naj bi v idealnih pogojih hranjenja zdržal 500 in več let.

V začetku novega tisočletja so se v svetu filma začele pojavljati digitalne tehnologije. Digitalna orodja so odprla obilico možnosti za restavriranje slike in zvoka, hkrati pa so ohranjala možnost reverzibilnosti. Slovenska kinoteka se je digitiziranja in delnega digitalnega restavriranja prvič lotila s filmom Triptih Agate Schwarzkobler režiserja Matjaža Klopčiča. Digitalno restavrirane filme smo v večini primerov vrnili na njihov izvorni nosilec – filmski trak.

Kako poteka proces digitizacije in restavriranja si lahko ogledate v videu o digitalnem restavriranju filma Nasvidenje v naslednji vojni.