Ob temi letošnjega festivala, Nauki teme, razmišljamo o načinih gledanja podob katastrof in odzivanja nanje. Zaradi nenehne izpostavljenosti nasilju, uničenju in trpljenju obstaja nevarnost, da pretresljive podobe postanejo le še del vsakdana, ob katerem ostajamo brezbrižni.
Arhivski filmi v izboru z različnimi filmskimi pristopi raziskujejo, kako se oblikuje naš odnos do sveta; z molkom, zanikanjem, prilagajanjem ali preprosto z navado, da pogled odvrnemo in tako omogočimo, da se meja sprejemljivega vedno znova premakne.
Nokturno (1976) gledalca sooči s temačnim občutjem sveta, v katerem se pomen nenehno izmika. Črno-bele podobe ustvarjajo fragmente sveta, ki se postopoma razkraja pred našim pogledom.
Samomorilci, pozor! (1967) se loti teme, o kateri je bilo v času nastanka težko javno govoriti, in kamero usmeri v prostor, ki ga je družba raje prezrla. Film pokaže, da je brezbrižnost pogosto povezana prav z nepripravljenostjo pogledati v bolečo plat življenja, z njo pa problem zgolj navidezno izgine iz skupnega prostora.
V Praški pomladi (1969) se brezbrižnost preseli na področje politike in kolektivnega spomina. Medtem ko v ozadju odmevajo govori o Janu Palachu, se po njegovem protestnem samozažigu življenje na praških ulicah nadaljuje v utečenem ritmu.
V temi (1979) odpira vprašanja skupnosti, spomina in strahu. Portret človeka, ki se je več kot trideset let pred oblastjo skrival v domačem okolju, bolj kot o njem govori tudi o prostoru, ki ga obdaja. Vas v filmu postane prizorišče neizgovorjenih resnic, zamolčanih konfliktov in zgodovinskih ran, ki postanejo del vsakdanjega življenja.
Kmetijskega proizvajalca Mikolaša prvi dopust (1984) se teh vprašanj loteva na satiričen način. Film o delavcu, ki prvič doživi brezskrbnost počitka, s humorjem razkriva družbene hierarhije in mehanizme, zaradi katerih določene neenakosti postanejo nekaj običajnega, brezbrižnost pa pokaže kot sistem vsakdanjih navad in privilegijev ter nevidnih meja, ki jih pogosto opazimo šele, ko jih prestopimo.
Eksperimentalni film Love Is Blue (1969) pogled obrne v najbolj osebni prostor partnerskega odnosa. Podobe intimnosti, vsakdana in reklamnega sveta ustvarjajo kolaž, v katerem se osebno ves čas prepleta z družbenim.
Filmi v programu Smrtonosna brezbrižnost ne ponujajo le podob preteklosti, temveč nas sprašujejo, kaj vidimo danes, pred čim si zatiskamo oči in kdaj postane naš pogled naša odgovornost.
