Milka in Metod Badjura vs. Luigi Di Gianni

Bela krajina je bila eno ključnih žarišč narodnoosvobodilnega boja v času druge svetovne vojne, kjer je bila že vzpostavljena tudi medvojna ljudska oblast. A večina slovenskih ljudi te odročne regije ob Kolpi, razen iz redkih literarnih del, ni poznala. Milka in Metod Badjura sta bila prva, ki sta v tem čudovitem kratkem filmu podobe prekrasne narave, tamkajšnjih ljudi, njihovega vsakdana in enega osrednjih slovenskih ljudskih običajev – jurjevanja ponesla med Slovence in Jugoslovane. Čeprav sta film zasnovala in režirala v tandemu, je Prešernovo nagrado zanj leta 1953 prejel samo Metod. Tri leta kasneje sta skupaj posnela tudi nadaljevanje Obnova v deželi svobode (1955), ki se osredotoča na povojno obnovo in modernizacijo Bele krajine.

Izdelki kroparskih kovačev sodijo med najbolj znane umetniško-obrtniške mojstrovine iz Slovenije z večstoletno tradicijo. Badjurova poleg številnih umetnin prikažeta tudi zgodovino kovaštva v Kropi, ki se je razvijalo od težke tlake družin v starih kmečkih bajtah do organizirane in cenjene obrtniške dejavnosti v manufakturah in nato modernih delavnicah. Predstavita pa tudi pomembnost delavskega organiziranja, ki je privedlo do razcveta obrti, saj so kovači v Kropi in njihove družine že pol stoletja pred nastopom socializma vzpostavili svojo žebljarsko zadrugo.

Prelep filmski spomenik Goriškim brdom in tamkajšnjim ljudem. V njem Badjurova predstavita zgodovinski pomen Brd kot prostora »tisočletnega upora slovenskega človeka« in »zadnje straže domovine«, njihove naravne lepote, ljudske običaje in umetnost, pa tudi kmečka opravila, povezana predvsem z znamenitimi briškimi češnjami in slovito vinsko trto, ki še danes pomeni ključni vir preživetja in prepoznavnosti regije.

Eden najbolj drznih filmov Milke in Metoda Badjura, ki koledovanje – novoletni obhod vaških hiš – preobrazi v odo človeški razigranosti in veseljačenju ter brez olepševanja pokaže tudi dionizično plat vaških običajev. V njem sta pred kamero kot enega izmed kolednikov postavila legendo slovenske filmske glasbe Bojana Adamiča, ki s harmoniko in hudomušnostjo daje ritem vedno bolj razigrani druščini.

Navdihnjen z delom priznanega antropologa in zgodovinarja religij Ernesta de Martina se Luigi Di Gianni odpravi po sledeh preživelih oblik magičnih praks v Lukaniji. Njegov dokumentarni prvenec je raziskovalni film o magično-religiozni stvarnosti, tradicijah in obredih kmečkega prebivalstva v italijanski deželi Bazilikata. Film je bil posnet v črno-beli tehniki brez zvoka in temelji predvsem na izrazni moči podob. Glas iz ozadja, obredne žalostinke, ki jih pojejo prefiche (op. p. ženske, ki so opravljale obredni jok in žalovanje), in glasba na čeljustni harfi so bili dodani šele v montaži. Kratkometražec je na 19. beneškem filmskem festivalu prejel glavno nagrado v kategoriji dokumentarnih filmov.

Intenziven film o kultu duš v vicah, globoko zasidranem v neapeljski tradiciji, Di Giannija popelje v podzemne prostore hipogeja cerkve svetega Avguština. Starodavna verovanja in srhljivo ozračje se prepletajo z magijo in vraževerjem. Sveto in profano, katoliško in pogansko tu mirno sobivajo znotraj iste kulturne tradicije.
Di Gianni tu prvič ob jezik podob postavi tudi kratka pričevanja, film pa je bil leta 1963 nagrajen na Festivalu avtorskega filma v Bergamu.

Družbena kritika in pretresljiv prikaz izkoriščanja žensk, ki obirajo oljke v Kalabriji na jugu Italije. Izseljevanje moških v severno Italijo in tujino je povzročilo praznjenje vasi, zato so morale ženske prevzeti celotno breme preživljanja in skrbi za družino. Njihove življenjske razmere so težke: brez sindikalne zaščite in zdravstvene oskrbe so prepuščene izčrpavajočemu delu. Telo zato hitro omaga, zboli in se prezgodaj stara. Izjemen film, prežet z empatijo do človeškega garanja, ki ga postavlja v oster kontrast z neizprosno svetostjo zemlje.

V bližini kraja Raiano v Abrucih stoji odmaknjeno svetišče. Po izročilu naj bi sveti Venancij prebival v jamah v njegovi okolici. Vsako leto se ob svetnikovem godu verniki odpravijo v jame in se drgnejo ob kamne v upanju, da bi se ozdravili bolezni, ki jih pestijo. Film sodi med etnografske mojstrovine Luigija Di Giannija, leta 2013 pa ga je restavrirala Bolonjska kinoteka. Avtor raziskuje edinstveno obredno prakso, ki se je v številnih predelih osrednje in južne Italije izoblikovala na presečišču poganskih verovanj in katoliške tradicije.