Nova številka Ekrana prihaja iz tiskarne nekaj dni po dnevu zmage oziroma dnevu osvoboditve, skupnem praznikuzmage nad nacizmom in fašizmom. Letošnji maj je zaradi 80. obletnice konca 2. svetovne vojne poln dogodkov, ki na različne načine obeležujejo ta zgodovinski dogodek in obenem opozarjajo na ponoven vzpon avtoritarnih političnih gibanj. V sklopu cikla Kino Ekran: Dan zmage, ki ga je zasnoval Žiga Brdnik, bomo maja, junija in septembra s tremi tematskimi predavanji, programi kratkih filmov in prispevki v reviji tudi v Ekranu premislili obletnico konca 2. svetovne vojne in njeno zapuščino.
Se iz zgodovine nič ne naučimo zato, ker smo površni učenci in učenke, ali zato, ker zgodovino pišejo in po svoje prirejajo zmagovalci? Z letošnjega 27. Festivala dokumentarnega filma, ki je s svojim programom zarezal in medias res družbenopolitičnega duha časa, odmeva kar nekaj filmov, ki nas soočajo z našo lastno nadutostjo in aroganco – med njimi najbolj neposredno »grozljivo lepi« Popoldnevi samote (Tardes de soledad, 2024), ki ga je režiral španski enfante terrible Albert Serra.
O dveh kontroverznih osebnostih, Leni Riefenstahl in Gabrielu D’Annunziu, ki sta poleg samopromocije vestno in zavestno skrbela tudi za širitev fašistične ideologije, v prispevku »V ogledalu preteklosti« razmišlja Maruša Kuret. Vitja Dominkuš Dreu recenzira mojstrovino Vlaki (Pociagi, 2024), ki »nam s pomočjo arhivskega kolaža podrobno izriše ciklično in uničujočo naravo sodobne kapitalistične družbe – družbe, obsedene z razvojem in napredkom, ki vsakič znova z vse večjo hitrostjo drvi k ponovnemu breznu nasilja«, Ana Jerman Obreza pa v glasbenih dokumentarcih, prikazanih na FDF-ju, išče ritem in glas(bo) takšnih in drugačnih osvobajanj.
»Nenehno opominjanje na odgovornost do ljudi pred kamero je zelo pomembno« v tokratnem intervjuju poudarja Igor Bezinović. S »pronicljivim filmskim avtorjem z Reke« se je o njegovem novem filmu Fiume o morte! (2025) pogovarjala Varja Močnik. Bezinovićeve besede lahko razumemo tudi v kontekstu tokratne spontano oblikovane teme, ki se ukvarja s kvirovskimi podobami. »Kako je reprezentirana kvirovska preteklost? Katere naracije LGBTQ zgodovine se obhajajo in reificirajo, katere pa zamegljujejo? Čigave zgodbe se pripovedujejo, čigave pa prikladno pozabljajo? Kako film in televizija komentirata oblikovanje kvirovskega spomina in vplivata nanj?« se v tokratnem Intervalu sprašuje Anamarija Horvat, izredna profesorica vizualne komunikacije in digitalnih kultur na univerzi Northumbria. Njena teoretska razmišljanja v praski potrjujejo sodelavci in sodelavke Festivala LGBT filma, ki je nedavno praznoval svojo štirideseto edicijo; z njimi se je o zgodovini in izzivih festivala za Ekran pogovarjala Vanja Gajić. Kvirovski trojček zaključuje Tinkara Uršič Fratina s prispevkom o kvir vesternih, ki znotraj filmskih narativov morda predstavljajo poslednjo mejo za LGBTQ+ podobe.
Nejc Pohar že tradicionalno komentira tokrat presenetljivo politično oskarjevsko zabavo. Na prav posebni zabavi pa se je ob branju knjige Hollywood na Tiberi znašel tudi Andrej Gustinčič. V glamuroznem, zvezd in paparacev polnem Rimu sta ga gostila Hank Kaufman in Gene Lerner. Gustinčič se v rubriki In memoriam spomni tudi izjemnega igralca Gena Hackmana. Petra Meterc se pokloni pionirju malijskega filma Souleymanu Cisséju, poslovimo pa se tudi od slovenske pionirke, televizijske režiserke Marije Šeme Baričević.
Rubrika Kratki tokrat predstavlja delo režiserke in video umetnice Nataše Prosenc Stearns, ki ga lahko maja in junija še vedno ujamete na platnu Slovenske kinoteke. Bojana Bregar poskuša v eseju o filmu Ljubica (2014) ugotoviti, kaj hoče ženska, recenziramo aktualno produkcijo, od najnovejše animacije studia Aardaman Wallace in Gromit: Prekletstvo pingvina (2024) do dokumentarca Narejeno v Etiopiji (2024), obiskali smo Berlinale, enega najpomembnejših festivalov kratkega filma Clermont-Ferrand in avstrijsko Diagonalo ter pogledali serijo Pogosti stranski učinki (2024), ki se na duhovit način ukvarja s korupcijo znotraj farmacevtskih lobijev. Pri tej temi ostajamo tudi v novi rubriki Memeverzum, v kateri Nina Majcenovič predstavi fenomen Luigija Mangioneja, ki je postal ikona raznih internetnih memov.
Pet let. Je to veliko ali malo časa? Koliko sprememb, idej, želja in spominov? Ko sem te dni listala po Ekranih, ki so izšli v ‘prvi petletki’ mojega uredniškega mandata, tj. med 13. majem 2020 in 12. majem 2025, sem bila osupla ob vsem, kar se je v teh petih letih zgodilo. Tako na družbenopolitičnem kot filmskem področju. Tako na ravni planeta kot na ravni neke slovenske revije o filmu. Marsikaj se je spremenilo. Svet. Jaz. Ekran. Spremenili smo eden drugega. In radovedna sem, kako se bo revija v stiku s svetom in ljudmi spreminjala in rasla tudi v prihodnje. Tako da lepo vabljeni k branju tudi v naslednji petletki!
Ekran lahko podprete tako, da se nanj naročite.
