Zadnja letošnja številka revije za film in televizijo Ekran v nabiralnike naročnikov in na police izbranih knjigarn že tradicionalno prihaja v času, ko se začenja Ljubljanski mednarodni filmski festival. V filmskem programu 36. Liffa lahko med številnimi odmevnimi naslovi najdete tudi film hrvaške režiserke Hane Jušić Bog ne bo pomagal (Bog neče pomoći, 2025), s katero se je o zanimivem ozadju nastajanja tega filma za Ekran pogovarjala Petra Meterc. Na festivalu se bo odvrtela tudi retrospektiva filmov Kelly Reichardt, ene od ključnih avtoric sodobnega ameriškega neodvisnega filma. Njenemu opusu smo posvetili že prejšnjo številko revije (Ekran september/oktober 2025), tokrat pa vas lepo vabimo še k branju intervjuja, kjer je v fokusu predvsem njen najnovejši film Vodja operacije (Mastermind, 2025), ki ga v času festivala prav tako lahko ujamete v eni od ljubljanskih kinodvoran.
Podoba letošnjega Liffa vsebuje prečrtano besedo AI. Filmski festivali so brez dvoma prostori, kjer se oblikuje nekakšna alternativna realnost, kjer je mogoče pobegniti od siceršnjega vsakdana, čeprav nato v kinodvorani večkrat spet trčimo v »resnični« svet. Prijeten vrvež polnih kinodvoran – čeprav nam glasni sosedi s klepetanjem, šumenjem in kašljanjem včasih stopijo na živec –, naključna srečanja, spontane diskusije in hitenje od kina do kina tvorijo izkušnje in spomine, ki jih umetna inteligenca ne more nadomestiti. Kljub temu da si morda ne želimo, da bi umetna inteligenca (UI) posegla v našo filmsko izkušnjo, pa je ta že del našega vsakdana ter družbene in kulturne infrastrukture. V zelo kratkem času je postala integralni del naprav in storitev, ki jih vsakodnevno uporabljajo milijarde ljudi – vede ali nevede. UI se uveljavlja tudi na številnih področjih in v različnih fazah filmske produkcije in postprodukcije ter širšega ustroja filmske industrije in čas je, da začrtamo izhodišča za razmislek znotraj presečne množice UI in filma. Tokratna osrednja tema, ki smo jo poimenovali »Film in umetna inteligenca« se zato za začetek loteva uporabe UI v praksi: kje vse in kako se v filmski in AV-produkciji UI (pri nas) že uporablja in kako ustvarjalci, ki z njo delajo, o njej razmišljajo.
Prvovrstno kino izkušnjo je ponudil tudi najnovejši film Paula Thomasa Andersona Ena bitka za drugo (One Battle After Another, 2025). Filmu, ki »res teče kot sto mater«, kot v tokratnem eseju ugotavlja Matjaž Zorec, »uspe skoraj nemogoče«: izjemno uspešno namreč poroči čisti filmski spektakel z aktualnim družbenopolitičnim komentarjem. Ali kot v kritiki filma zapiše Iva Katušin: »Ena bitka za drugo sporoča vse, kar bi danes posneti filmi v Združenih državah Amerike morali sporočati. Brez olepševanja zareže skozi protislovja politično-družbene krajine in obenem pokaže, da filmski spektakel ni ovira, temveč idealen prostor za drzno umetniško gesto.«
Podobno revolucionaren je bil tudi John Ford, kot v prispevku »Škrlatna kaplja: Ford proti rasizmu« ugotavlja Maša Peče, ki v rubriki Iz arhiva secira Škrlatno kapljo (The Scarlet Drop, 1918), več kot stoletje izgubljeni filmu Johna Forda, ki so ga letos (v še vedno nekoliko okrnjeni obliki – manjka mu namreč en kolut in večina mednapisov) pokazali na festivalu Il Cinema Ritrovato v Bologni. Peče Škrlatno kapljo bere kot »Fordovo drobno, a humorno in humanistično alternativo Griffithovemu Rojstvu naroda (The Birth of a Nation, 1915) in Fordov odgovor na Griffithov rasizem«.
V fokusu tokratne edicije je tudi nekaj aktualne domače produkcije, ki jo bomo v odmevu na Festival slovenskega filma sicer podrobneje predstavili v naslednji številki. Konec novembra prihaja v distribucijo OHO FILM (2025, Damjan Kozole), »prepotreben filmski dokument o obsežnih, izzivalnih, manj poznanih ali sploh nepoznanih akcijah skupine OHO«, kot v kritiki filma zapiše Majda Širca. Delo skupine OHO v rubriki Kratki podrobneje predstavi še Kristina Pranjić: »Če je bilo njihovo delo nekoč mogoče razumljeno kot hermetično ustvarjanje ali ekscentrična igra, se pokaže, da je njihova dediščina danes živa kot etični model, zasnovan na postulatih umetnosti kot načina življenja, nuje po sobivanju in nenehni gradnji skupnosti, širitvi prostora za eksperiment, izumljanju novih umetniških metodologij ter uveljavljanju nehierarhične logike in kolektivnega ustvarjanja.« Anja Banko pa recenzira Fantasy (2025), celovečerni prvenec režiserke in scenaristke Kukle, kjer zapiše, da »film deluje kot odločen korak vstran, v bolj svobodno, žensko in kvir preigravanje filmskega jezika.«
Lepo vabimo tudi k branju intervjuja z letošnjim prejemnikom priznanja revije Ekran, »skrbnikom filmskega spomina« Zdenkom Vrdlovcem, ki – kot je v imenu Sveta revije Ekran, ki priznanje podeljuje, napisala Majda Širca – »je v krogu različnih Ekranovih generacij kot tudi širše postal ključna referenca filmskega pisanja, človek, ki mu je skoraj nemogoče spodnesti filmske misli, saj jih cepi na filozofski, zgodovinski, sociološki ter kulturološki vidik, s čimer prešije svoje analize filmskega jezika; vsa ta zaledja pa elegantno pelje po poteh, ki so možne le znotraj žlahtne teoretske razprave.« Zdenku Vrdlovcu ob tej priložnosti še enkrat iskreno čestitamo.
