Včeraj zvečer smo v razprodani Linhartovi dvorani Cankarjevega doma uživali v izvrstni filmsko-glasbeni predstavi. Projekcijo neme romantične grozljivke Nosferatu, ki jo je posnel velikan nemškega ekspresionizma F. W. Murnau, je spremljala glasba velikega ljubitelja nemega filma Andreja Goričarja, ki je na pobudo Slovenske kinoteke ob stoletnici premiernega predvajanja te neme klasike napisal novo glasbeno partituro. Glasbeno spremljavo so v živo izvedli člani odprte zasedbe Orchestra of the Imaginary (Andrej Goričar, klavir in dirigent, Jan Gričar, sopranski in baritonski saksofon, Jakob Bobek, klarinet in bas klarinet, Primož Zemljak, rog, Ana Julija Mlejnik, violina, Nejc Mikolič, viola, Milan Hudnik, violončelo, in Janez Avšič, kontrabas).
Občinstvo je pred polno dvorano nagovorila direktorica Slovenske kinoteke Ženja Leiler Kos, ki je med drugim dejala: »Pred natanko sto leti je film Nosferatu – simfonija groze leta 1888 rojenega nemškega režiserja Friedricha Wilhelma Murnaua za vedno spremenil prihodnjo podobo grozljivk pa tudi filma nasploh. Na filmsko platno je prinesel prvega vampirja in s tem prvo nepozabno filmsko pošast, ki jo je mojstrsko odigral Max Schreck, in kot prvi prikazal številne tehnike, učinke in elemente, ki so jih od takrat naprej posnemale vse grozljivke, ki so dale kaj nase. Sto let zgodovine filma pozneje vampirski Nosferatu, ki biva onkraj življenja in smrti, sicer nima več moči, da bi nas zares prestrašil. Prej bi lahko rekli, da nas nekako preganja – preganja s svojim izbrušenim filmskim jezikom, s svojo idejo in vsebinsko mnogoplastnostjo, mojstrskimi podobami in atmosfero, tudi s pomenljivo aktualnostjo, torej s svojo filmsko umetnostjo.«
V nagovoru je Leiler Kos izpostavila tudi nesrečno, a hkrati srečno usodo filma: »Ni dosti manjkalo, da ta mojstrovina nemškega ekspresionizma in eden najbolj čaščenih filmov v zgodovini filma, ne bi preživel in da morda o njem ne bi vedeli ničesar. Kot je znano, Nosferatu sloni na slavnem romanu Brama Stokerja Drakula. In ker se producenti niso ravno trudili z urejanjem avtorskih pravic, so Stokerjevi dediči kljub nekaterim očitnim spremembam in odstopanjem od romana, sprožili tožbo, sodišče pa je razsodilo, da je treba vse kopije filma uničiti. Na srečo je več kopij filma, ki je bil zaradi pomanjkanja denarja posnet z eno samo kamero, preživelo. Danes obstajajo različno dolge verzije filma, odvisne od ohranjene različice in hitrosti prenosa traku.«
Dogodek je prenašal program Ars Radia Slovenija. Posnetek krstne izvedbe nove partiture je dostopen v spletnem arhivu RTV Slovenija.
