V Slovenski kinoteki v leto 2026 vstopamo s prvo domačo pregledno retrospektivo Johna Cassavetesa, enega od pionirjev ameriškega neodvisnega filma, vizionarskega režiserja vihravih medosebnih odnosov in neukročenih posameznikov. Njegove filme, večinoma trmasto proizvedene zunaj hollywoodskega studijskega sistema, naseljujejo izjemne persone, strastni dialogi in odlični igralci, med njimi tudi Cassavetesova življenjska sopotnica, igralka Gena Rowlands. Retrospektiva bo v januarju in februarju ponudila izbor desetih celovečercev, pod katerimi Cassavetes podpisuje režijo, in dva naslova, Morilci (The Killers, Don Siegel, 1964) in Rosemaryijin otrok (Rosemary’s Baby, Roman Polanski, 1968), ki pomembno zaznamujeta režiserjevo »prvotno«, igralsko kariero.
John Cassavetes (1929–1989), rojen v New Yorku v družini grškega porekla, je svojo ustvarjalno pot začel z vpisom na American Academy of Dramatic Arts, kjer je med drugim spoznal Geno Rowlands. Od začetnih vlog v televizijski in filmski B-produkciji kmalu napreduje do naslovnih vlog (npr. v filmih Crime in the Streets Dona Siegla iz leta 1956 in Na robu mesta [Edge of the City] Martina Ritta iz leta 1957), ob katerih izkoristi svojo prepoznavnost in zbere nekaj denarja za snemanje »filma o resničnih ljudeh«. Tako leta 1959 posname prvenec Sence (Shadows) o trojici mladih – dveh črnskih bratih in njuni mulatski sestri, ki se skušajo uveljaviti na newyorški umetniški sceni. Film, ki je v črno-beli zrnati 16-mm podobi in ob jazzovskih ritmih Charlesa Mingusa sicer odzvanjal z ameriško avantgardo tistega časa, distribucije v ZDA sprva ni dobil, več uspeha pa je našel med evropskimi cinefili. Kmalu je sledilo vabilo iz Hollywooda, kjer je za studio Paramount posnel Prepozni blues (Too Late Blues, 1961). Po medlem uspehu tako tega kot tudi naslednjega njegovega studijskega filma Otrok čaka (A Child Is Waiting, 1963) se je Cassavetes vrnil na vzhodno obalo, k neodvisni produkciji z ozkim krogom sodelavcev (poleg Gene Rowlands sodeluje z igralci, kot sta Seymour Cassel in Ben Gazzara, ter direktorjem fotografije, montažerjem in producentom Alom Rubanom) in posnel nekatera svoja najboljša dela, ki bodo predstavljena tudi v tokratni retrospektivi: Obrazi (Faces, 1968), Minnie in Moskowitz (Minnie and Moskowitz, 1971), Ženska pod vplivom (A Woman Under the Influence, 1975), Umor kitajskega pobiralca stav (The Killing of the Chinese Bookie, 1976), Premiera (Opening Night, 1978) in Ljubezenski tokovi (Love Streams, 1984). V Hollywoodu je še enkrat poskusil s filmom Možje (Husbands, 1970), največji uspeh v smislu studijske distribucije pa je doživel z avtorsko reinterpretacijo žanra gangsterskega filma Gloria (1980).
Cassavetes velja za avtorja, ki v prvo vrsto postavlja igralca oz. igralko – njegovo, njeno gesto, ton. Čeprav njegovi filmi skozi silovito izmenjavo dialogov, poudarjenih skozi bližnje plane in ostre montažne prehode, večkrat izzvenijo kot drzna jazzovska improvizacija, so zapisani trdni vaji in naključju prepuščeni predvsem v osebnostni interpretaciji igralcev. Cassavetesove filme bi lahko opredelili kot psihološke študije spolnih vlog srednjerazredne Amerike v individualnih ekstremih, ki obenem spretno preigravajo različne žanrske obrazce. Zdenko Vrdlovec, eden največjih poznavalcev avtorjevega opusa pri nas, Cassavetesa označuje kot »cineasta iztirjenosti«, saj: »Pri Cassavetesu skoraj vsako situacijo, vsako stanje, vsako razmerje zaznamuje neka nemožnost, kar pomeni, da vsako situacijo, vsako razmerje in skoraj vsak lik v nekem trenutku zadene ob svoje protislovje /…/, in to protislovje sproži vrtoglav proces nenehnega preobračanja, razhajanja in približevanja, bežanja in vračanja, privlačnosti in odbojnosti.«
