Nežne, a rezke podobe neotipljivega
Kako naj pišem o filmih, ki govorijo s tako samosvojo in resnično čisto filmsko govorico, da jo komaj uspem prevesti v besede? Kako naj pojasnim doživetje, ki se zgodi edinole pod filmskim platnom v zatemnjeni dvorani? Zaradi te zadrege (in pričakovanja neponovljive izkušnje) se neizmerno veselim retrospektive filmov Marca Reche: s projekcijami mi bo ponujeno, česar še nisem doživela, temveč v večini samo zaslutila. Večino Rechovih filmov sem namreč videla le na ekranih televizorja in računalnika, v kinu sem doživela samo tri. Zato je morda spodnji zapis mestoma informativen, kakor je zgolj obveščevalen ogled filmov Marca Reche na malem ekranu.
Razlog, da se Recha filmsko izraža tako spontano in pristno, morda tiči v tem, da je v stik s filmom prišel že zelo zgodaj, star komaj osem ali devet let. Svet je takrat spoznaval in se o njem učil skozi objektiv Super 8-mm kamere. Doživetja so se mu odtisnila v spomin in na filmski trak. Nekaj zgodnjih filmov, ki jih je posnel kot najstnik, bomo lahko videli tudi v okviru retrospektive – Sanjarjenje (Somni, 1985), Megla (Fog, 1986), Prehod (Transició, 1987) –, pri tem pa nam bo režiser predstavil tudi iz tistega časa nezmontirano filmsko gradivo, ki ni nikoli postalo film. Takrat je Recha tudi neutrudno obiskoval barcelonsko kinoteko, kjer je spoznaval poglede (na svet in življenje) drugih – mojstrov filma. Še vedno najstnik je posnel tudi že prve filme na 35-mm trak. V okviru retrospektive si bomo lahko ogledali program kratkih filmov (Zadnji trenutek [El darrer instant, 1988], Nočni čuvaj [El zelador, 1989], Strah pred pogledom v globino [La por d’abocar-se, 1990], Mygale [La Maglana, 1991], Pozno je [És tard, 1993], Patruljni čoln [L’escampavies, 1997], O poti dveh oseb nekaj let kasneje [Sobre el pas de dues persones uns anys més tard, 2001], Beležke opazovalca [Coses vistes, 2007]), ki jih je Recha posnel v teku treh desetletij svoje ustvarjalne poti in ki se tako vsebinsko kakor formalno ne zdijo ločen del njegovega ustvarjanja, ne zdijo se poskusi ali segmenti, temveč del celote neke ustvarjalne poti.
Rechovi kratki filmi se – zvočno in slikovno – pogosto zanašajo na formalni eksperiment in že vsebujejo vsebinske prvine tistega, kar lahko spremljamo skozi ves njegov opus, prvine neotipljive, a še kako prisotne realnosti človekovega bivanja. Prvenec Nebo se dviga (El cielo sube, 1991–1992), ki temelji na besedilu katalonskega pisatelja Eugenija D’Orsa Oceanografía del tedio, se na enako formalno eksperimentalen način loti svoje snovi, zgodbe o moškem, ki je prisiljen počivati, a mu to mirovanje povzroči eksplozijo zaznave. Film, posnet v črno-beli tehniki in brez dialoga (besedilo predloge bere glas v zunanjosti polja), po videzu (svetlobi, kadriranju, montaži, tudi sami materialni pojavnosti filmskega traku) spominja na najžlahtnejše avantgardne eksperimente iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja. Ustavljeni čas brzi preko naših (in junakovih) čutov.
Že z naslednjim celovečercem, Češnjevo drevo (L’Arbre de les cireres, 1998), filmom o dečku, ki s sestro in babico živi v majhni vaški skupnosti, se Rechov izraz zasuka od formalnega eksperimenta, pa vendar mu zares nikoli ne obrne hrbta. V vseh Rechovih naslednjih filmih postane realizem glavna in – zdi se – najpomembnejša prvina njegove obravnave resnice. In resnica se skriva v njegovih junakih: v naravi in v ljudeh. Tempo filmov se upočasni, filmi postanejo manj glasni, pravzaprav izjemno tihi.
S filmom Pau in njegov brat (Pau i el seu germà, 2001) se Recha še bolj filigransko posveti svojim likom, ki jih gledalec ne more povsem razumeti ali izluščiti vseh njihovih prvobitnih lastnosti, a vendar njihova stanja pogosto sprožijo spremembo stanja ob gledanju. Liki so izdelani in prikazani izrazito naravno, organsko, pristno, Rechova kamera se drži v bližnjih planih, ki dajejo občutek detajlov, osredotočena na obraze, poglede, zamisleke. Film govori o odsotnosti (umrlega brata), katere praznina odpre prostor novi toplini. Tudi v filmu Praznih rok (Les mans buides, 2003), ki se dogaja v mestecu Port-Vendres, utripajočem v nenehnem ritmu prihajanja in odhajanja vlakov, je junak majhna skupnost. In tudi tu nekdo nenehno odhaja.
Avgustovski dnevi (Dies d’agost, 2005) so formalno nekoliko drugačni, saj prehajajo med dokumentarnim esejem in fikcijo – kar vendarle ni popoln ali osupljiv odmik od prejšnjih filmov. Liki (tokrat sta v osrčju zgodbe Marc Recha in njegov brat David) ostajajo živi in živahni, narava (osrčje Katalonije) poglablja pomene in utrjuje mesta občutij, ki ostajajo neotipljiva, a še kako stvarna. Film v ospredje postavi tudi politično doživetje, vpetost v prostor in čas, ki nas določata.
Zadnji film, ki ga je Recha posnel na 35-mm filmski trak, Mali indi (Petit Indi, 2008), je (znova) oda okolju, naravi, ki sicer opolnomoči boj glavnega lika, a okolje se neustavljivo in naglo spreminja. V naslednjih filmih, Pravi dan za polet (Un dia perfecte per volar, 2015) in Prostost (La vida lliure, 2017), glavne vloge spet zasedejo otroci – in kar je najbrž še pomembnejše, otroški pogled. Radoveden, neizogibno svoboden pogled, pogled, ki ne vidi razlik med stvarnim in neotipljivim. Pogled, ki se v vsakem hipu uči in napaja.
Rechovega opusa ne polnijo presenečenja, a je hkrati povsem nepredvidljiv. Filme povezujejo številne prvine, a osrednja se zdi avtorjevo iskanje in izražanje iskanja tihe resnice, ki tiči v človeku, v skupnosti in v življenjskem okolju. In ljudje smo med seboj močno povezani, ne le politično, tudi izkustveno, čutno in čustveno. Pomembni liki v filmih Reche so pogosto odsotni (ali v odhajanju), tisti pa, ki ostanejo, nosijo, skrivajo, a tudi tiho izražajo arhetipske rane, sanje, strahove, ljubezni. Še kako prisotna pa je v vsem Rechovem opusu narava, okolje, ki ni odgovor na naša vprašanja, temveč vprašanja spodbuja in s tem odpira prostor za iskanje resnice.
Varja Močnik