Leta 2021 sva s Syaivo_m napisala_i članek z naslovom »Zakaj Mavrica ni ime?«. Naslov je citat iz filma Dubravka (1967), ki ga naslovna junakinja izreče v eni od epizod filma. In tako kot Dubravka se tudi jaz sprašujem, zakaj je tako malo besed, ki bi jih lahko uporabili za poimenovanje pojavov ali kompleksnih procesov.
Film je bil posnet po kratki zgodbi Radija Pogodina Dubravka iz 60. let prejšnjega stoletja. Glavna junakinja zgodbe Dubravka je odrastla v letoviškem mestu ob morju. Spoznamo jo, ko se zdi ujeta med dva svetova: mlajših otrok in fantov njenih let ne zanima (čeprav jo stalno lovijo in skušajo pretepsti), starejši najstniki pa jo ponižujejo in ignorirajo.
Dve leti po objavi je zgodbo za film priredil režiser Radomir Vasilevski. Scenarij je napisal z Radijem Pogodinom samim, zato je film v mnogih vidikih sledil izvirni zgodbi. Dubravka je v filmu prikazana enako kot v zgodbi: kot ustvarjalna oseba, športnica in nogometašica ter izumiteljica. Tako kot v zgodbi se tudi v filmski verziji ne ujame niti s fanti niti z dekleti. Lina Braknite je zelo uspešno utelesila podobo kratkolasega fantovskega dekleta v srajci in kratkih hlačah. Janina-Nijole Vikirajte je igrala Valentino – neodvisno, inteligentno, lepo in seksi mlado žensko, ki tudi eksistira »sama« in ima dovolj stalnih moških osvajanj in splošne pozornosti. Tako kot Dubravka je tudi Valentina precej osamljena v svoji ženstveni »kanonični« lepoti, ki v patriarhalnem svetu ne postane le dar, pač pa tudi prekletstvo in grožnja varnosti.
Izmed vseh likov v filmu je Dubravki najlažje shajati z babico, pa tudi z ostarelim igralcem, ki prihaja na vaje, in otrokoma (dvojčkoma Natašo in Serjožo) z dvorišča. Ti liki izpadejo iz reproduktivnega scenarija (ker so ali premladi ali stari) in tako komunikacija z njimi Dubravki ne vsiljuje izčrpavajočega scenarija hetero- oziroma cisnormativnosti, za razliko od njenih interakcij z najstniškimi fanti, ki so v zgodbi interpretirane kot zatrapanost ali tekmovalnost.
Film odpre veliko vprašanj. Kaj narediti s »kvirovstvom« likov, upoštevaje dejstvo, da konec 60. let prejšnjega stoletja, ko je bil film narejen, ta izraz še ni obstajal? Izraz sam je tudi precej kolonialen v kontekstu govora o nebinarnih in neheteronormativnih ljudeh v državah, kjer angleščina nikoli ni bila državni jezik ali jezik neformalne komunikacije.
Vprašajmo se tudi, komu ta film »pripada«. V času snemanja je bila Sovjetska zveza kot nekakšna korporacija, ki si je prisvojila vse kulturne izdelke. Nekatere republike so seveda imele svoj prepoznavni slog in zdaj – za razliko od tistega obdobja – lahko govorimo o »nacionalnem« fenomenu v kinematografiji. Velja opozoriti, da ruski raziskovalci pogosto klasificirajo ta film kot »domači«, kar, četudi nenamerno, postane izraz politične pozicije, saj sta filmski studio in lokacija snemanja v sodobni Ukrajini in na anektiranem Krimu. Razmišljanje o tem, kako poimenovati film in v katero filmsko tradicijo ga vpisati, je tudi koristna dekolonialna vaja.
Leta 2024 sva s Syaivo_m film predstavila_i na simpoziju »The Other Queers« na filmskem festivalu v Wiesbadnu. Občinstvo je film toplo sprejelo, po projekciji pa je sledila živahna razprava. Pogovarjali_e smo se o spolnosti, dozorevanju in nenormativnih življenjih, tako v preteklosti kot v sedanjosti. Zato bi ta film in druga lokalna dela lahko nudili zanimiv most za spoznavanje onkraj meja in različnih kontekstov.
Filme iz 60. let prejšnjega stoletja povezujemo z nekim posebnim vznemirjenjem. In željo, da bi se prepoznali_e v likih preteklosti ali da bi pokukali_e v preteklost. Še vedno razmišljamo o imenih (ali njihovem pomanjkanju) in tem, kako naša lokacija in izkušnje zaznamujejo naše spoznanje. Hkrati bi radi opravili_e karseda veliko samoarhiviranja zdaj, tako da bo nekdo v prihodnosti mogoče našel_a naš TikTok, naše s telefonom posnete videe, in začutil_a, da ni sam_a na prelomnici svojega življenja.
––––––––––––––––––––
Avtorica se zahvaljuje Syaivo_u za komentarje in urednikovanje.
Prevod članka iz angleščine: Maja Lovrenov.
