Distribucijska kooperativa eksperimentalnih filmov Light Cone je bila ustanovljena leta 1982 po vzoru drugih filmskih kooperativ, ki so v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja nastale predvsem v angleško govorečem svetu. Od skromnih začetkov v majhnem pariškem stanovanju svojih ustanoviteljev Yanna Beauvaisa in Milesa McKana je organizacija pozneje zrasla v pravega velikana. Številni ljudje, ki so tekom let sodelovali z organizacijo – osebje, člani_ce upravnega odbora, pridružene_i filmske_i ustvarjalke_ci in programerke_ji ali preprosto prijatelji_ce – so jo s svojimi vizijami o tem, kaj vse je lahko eksperimentalna kinematografija, obogatile_i in pustile_i sledi svojih vizij v nenehno rastoči zbirki, ki danes šteje več kot 6500 filmskih naslovov z različnih koncev sveta. Brez dvoma bodo v zbirki vedno ostale tudi praznine, a z željo po njihovem prepoznavanju in zapolnitvi, kjer je to mogoče. Z besedami soustavnovitelja Milesa McKana (ki se je vrnil, da bi leta 2022 predstavil program ob obletnici): »Zbirka je v svoji strukturi organska, raste in se širi, vendar ne na linearen način; ne gre zgolj za sledenje najnovejšim delom, temveč za raziskovanje in ponovno odkrivanje del iz preteklosti in z roba zgodovine, pionirk_jev, ki so bile_i spregledane_i ali napačno razumljene_i.«
Ta neenakomerna, organska rast je tisto, kar je pri zbirki Light Cone čudovito, saj omogoča številne zorne kote, nešteto možnih dialogov med filmi, ki prihajajo iz različnih kontekstov, neskončne »zgodovine« eksperimentalne kinematografije. Predstavljena programa prinašata dva taka subjektivna pogleda, oba zasnovana na različnih oblikah obsedenosti. V prvem programu raziščemo mesto Pariz, eno najbolj fetišiziranih mest na svetu, kot je bilo predstavljeno v 20. stoletju. V drugem programu, ki ga povezujejo veliko svobodnejše asociacije, pa se soočamo s ponavljajočimi se podobami, ki bi lahko služile kot metafore ali simboli za latentne spomine, ki tvorijo majave mostove – ali prehode – med zavednim in nezavednim, med otroštvom in odraslostjo. Oba programa sta sestavljena izključno iz fotokemičnih formatov (16 mm in 35 mm) – ne le kot jagodni izbor obsežne zbirke filmskih kopij Light Cone, ampak tudi v skladu s temami, saj je celuloid edini projekcijski format v 20. stoletju, ki od svojega zatona na začetku 21. stoletja še naprej straši po kinematografih …
