V filmu 78 dni (78 dana, 2024) se režiserka Emilija Gašić vrne v pomlad leta 1999, obdobje Natovega bombardiranja Beograda. Spremljamo družino, ki živi na podeželju v zaledju prestolnice. V njihovo življenje vstopimo, nekaj dni preden Socialistična republika Srbija postane tarča Natovega posredovanja, v čas, ko so prebivalci tega od direktnih vplivov vojne odmaknjenega koščka države živeli v relativni normalnosti.
Prvi prizor nam ne postreže s pogovorom o politični situaciji ali neko drugo obliko ekspozicije, ki bi nas vpeljala v zgodovinski kontekst. Namesto tega opazujemo domači videoposnetek deklice, kako se zvira na kavču in nerazpoloženo odgovarja na vprašanja starejšega dekleta, ki snema. Kasneje bomo izvedeli, da gre za najmlajšo hčerko, sedemletno Tijano in njeno sestro, sedemnajstletno Sonjo. Najstarejša od treh hčera z mešanico nežne skrbnosti in neobčutljive sestrske zafrkljivosti malo sestrico zaslišuje o njeni samopodobi. Začetek tako začrta ton in koncept filma, ki bombardiranje vzame za okvir svoje zgodbe, a se v resnici ukvarja z vsakdanjim življenjem, ki pod vplivom bombnih napadov poteka naprej.
Odnosi med družinskimi člani se v vedutah pred nami razpletajo z izjemno pristnostjo, ki je odraz organske scenaristike Emilije Gašić. Avtorica je proces predprodukcije začela z anketo, v kateri je poizvedovala o različnih izkušnjah in spominih srbskih civilistov iz obdobja bombardiranja. Odgovori, ki jih je dobila, so bili na prvi pogled morda presenetljivi, saj mnogi s tem časom povezujejo izredno lepa doživetja. Ko se je normalno življenje ustavilo in so bili moški vpoklicani v vojsko, so ostali doma starejši, ženske in otroci. Slednji so ob zaprtju šol večino časa preživeli v igri z vrstniki in sorojenci. Kljub strahu za varnost tako sebe kot bližnjih ter vsesplošni negotovosti je bil za mnoge to čas večje povezanosti s skupnostjo, bratskih in sestrskih prepirov ter celo prvih ljubezni. Takšno izkušnjo nam približa tudi film 78 dni. Vojna družini začasno odvzame ljubečega očeta, obenem pa strah pred bombardiranjem iz Beograda v sosednjo hišo pripelje najstnika Mladena in njegovo mlajšo sestrico Lelo. Tijana tako dobi novo najboljšo prijateljico, starejši sestri, Dragana in Sonja, pa skupni ljubezenski interes.
Film v celoti sledi diegetskemu principu in s tem ustvarja vtis found footage, saj nikoli ne izstopimo iz družinskega VHS arhiva. Zdi se, da liki snemajo vse posnetke, ki jih gledamo, in dejansko so glavne tri igralke v nekaterih prizorih delovale tudi kot snemalke. Namesto da bi kamera igrala pregovorno vlogo »lastnega lika«, tu pomembno prispeva k izgradnji likov-snemalcev. Ne glede na to, ali lik, ki prizor snema, v njem tudi govori, lahko v mnogih primerih zaznamo, kdo je za kamero, čigav POV torej opazujemo. Umetniški posnetki neba najstarejše sestre ustvarjajo kontrast z nestabilno roko in prekomernim približevanjem objektiva najmlajše. Kadriranje tako ne razvija samo lika pred kamero, ampak tudi, ali celo še bolj, lik, ki kamero usmerja. Če je simpatija med Sonjo in Mladenom na primer očitna iz poteka zgodbe, pa to, da se je vanj zatreskala tudi Dragana, sprva zaznamo, ker med snemanjem na njem zadržuje pogled kamere. Tako se kamera, ki je v tem smislu prvoosebna, spaja z likom, ki naj bi jo upravljal. Niti v uvodu niti v zaključku se film ne poslužuje nediegetske naracije, posnetkov zunaj objektiva družinske kamere ali filmske glasbe. Prav zato moramo 78 dni brez predhodnih informacij o filmu gledati malo skeptično, preračunljivo, da sploh ugotovimo, da je pred nami igrani film in ne dokumentarec.
Razen prepoznavnega obraza Gorana Bogdana, ki igra očeta Stefana in smo ga med drugim lahko videli v filmu Oče(Otac, 2020, Srđan Golubović), Gašić namreč ne pusti prav veliko sledi, ki bi izdale pretenzijo v njeni fikciji. Poleg Gorana Bogdana in Jelene Djokić, ki igra mamo Nado, so vsi igralci v filmu naturščiki. Režiserka je navdih pri ustvarjanju naravne sestrske dinamike našla v delu Joeja Wrighta, ki je pred snemanjem Prevzetnosti in pristranosti(Pride and Prejudice, 2005) svojim petim sestram Bennet dodelil veliko časa za sproščeno druženje in tkanje pristnih medosebnih odnosov, ki bi se nato lahko preslikali na veliko platno. Takšna intimnost in sproščenost je za film 78 dniše bolj ključna, ker je srce zgodbe najmlajša sestra, ljubkovalno poimenovana Tića. Ob obilici odličnih nastopov je prav igra najmlajših igralk, Viktorije Vasiljević in Maše Ćirović, ki igrata Tijano in Lelo, najbolj prepričljiva. Čeprav bi tudi pri starejših igralcih šele z dovolj napora lahko izsledili trenutke izumetničenosti, ki za hip izdajo njihov nastop, je pri njiju ta moment razkrinkanja praktično nemogoče locirati. Morda tudi zato, ker je vsako potencialno nastopaštvo v svojem bistvu sorodno tistemu, ki bi ga lahko našli v lastnih posnetkih iz otroštva, ko smo pred kamero hkrati nastopali s sramežljivostjo in evforičnim navdušenjem. V svojem spakovanju, važenju, zadržanosti, želji po pozornosti in zavračanju le-te Viktorija izjemno avtentično uteleša otroškost. Njen silovit jok, užaljene grimase, mrščenje, poziranje, vsi ti nasprotujoči si vzgibi ustvarjajo tako prepričljiv nastop, da je težko verjeti, da nismo priča resničnim posnetkom.
Emilija Gašić realizem zasleduje na vsakem koraku. Scenarij je napisala na podlagi lastnih izkušenj in anekdot, ki jih je dobila prek prej omenjenih anket. Nostalgično podobo devetdesetih poleg analogne fotografije kinematografinje Inés Gowland gradi scenografija Borisa Garića in kostumografija Senke Radivojević. Moč kostumov je prav v očitnosti izbir oblačil, nevpadljivosti spranih barv prevelikih majic in ponošenosti ohlapnih trenerk ter puloverjev z motivi Disneyjevih junakov, ki bi jih kdorkoli lahko našel na fotografijah v starih družinskih albumih. A 78 dni ne sega le po relativno enostavno dosegljivih sadežih nostalgije devetdesetih. Film Po soncu (Aftersun, 2022, Charlotte Wells) v smislu estetike 90. let in posnemanja domačih videoposnetkov svoje občinstvo nagovarja s podobnimi prijemi kot Gašić. Vendar Wells moč svojega filma zgradi s pomočjo najrazličnejših režijskih prijemov, pri čemer so videoposnetki s počitnic očeta in hčere le majhni vložki v filmu, katerega zgodba nas premika v času, se giblje med diegetskim in nediegetskim ter obstaja tako v realnem kot nadrealnem svetu spominov. Gašić namesto tega ubere veliko bolj minimalističen pristop.
Domači videoposnetki v 78 dneh niso ugnezdeni v druge narativne prijeme, ki bi jim dodali ozadje ali ponudili slogovno raznovrstnost. Za to, da se razdrobljeni videoposnetki sestavijo v zabaven, gledljiv, a hkrati globoko ganljiv film s koherentno zgodbo, je v odsotnosti raznovrstnih filmskih prijemov ključna natančna montaža Jovane Filipović. Režiserka v intervjujih poudarja pomen reza, ki je bil ključen, da so posamični posnetki delovali pristno. Prizori so v svojih začetkih in koncih nepopolni. Lahko se začnejo pred dogajanjem in se končajo prezgodaj – ali pa tečejo še, ko je prižgana kamera po pomoti puščena na mizi. Mojstrskost montaže je prav v njeni neopaznosti, s katero na videz eklektično naključne posnetke poveže v zaokroženo celoto. Za sestavne dele te celote pa so enako pomembni prizori, ki jih vidimo, kot tisti, ki jih ne. Tragedijo v zgodbi ugledamo le naključno, ko kamera snema v nepravem trenutku ali pa se lik v objektivu ne zaveda, da je sneman. Sicer je naš pogled usmerjen v vsakdan oseminsedemdesetih dni, v male trenutke osebnih zgodovin likov, ki živijo v zgodovinskem trenutku.
