Nedaleč od Beograda, v Vinči poleg arheološkega najdišča, ki je bilo po besedah arheologa Miroslava Kočića »frankfurtsko letališče kamene dobe«, se nahaja eno največjih odlagališč smeti v Evropi, ki pa je skrito očem javnosti – ali pa si javnost pred njim zatiska oči. Tudi Nemanja Vojinović, režiser dokumentarnega filma Stekleničarji (Flašaroši, 2023), za ta kraj dolgo ni vedel. Pritegnila ga je povezava z zgodovino, saj se globoko pod gorami smeti nahajajo arheološki ostanki civilizacije iz kamene dobe. Snemanja se je lotil z željo po prikazu razkoraka med starodavno človeško civilizacijo in civilizacijo smeti, ki se zdaj nahaja na istem mestu. Ni pa pričakoval, da bo na smetišču naletel na skupnost stekleničarjev, nevidnih delavcev, ki sestavljajo zanimivo subkulturo.
Režiser za prikaz življenja stekleničarjev, ki se na smetišču preživljajo z zbiranjem plastenk, izbere opazovalni pristop, posnetke pa nato oblikuje v napeto, kompleksno zgodbo, ki spominja na igrani film. Posnetki s smetišča ustvarjajo nekakšno estetiko grdega, širokokotna kamera ujame kupe smeti, za katere se zdi, da segajo v neskončnost. Dim požarov, ki se stalno samovžigajo pod gmotami odpadkov, gradi zadušljivo atmosfero, v kateri si lahko zgolj predstavljamo, kako nevarno je delo stekleničarjev – ne le z vidika onesnaženosti zraka in stalnega stika z odpadki, temveč tudi zaradi velikanskih bagrov in tovornjakov, katerih vozniki ne vidijo, ali nekdo stoji za njimi. Poleg naštetega je tu še nepregledna množica galebov, ki ves čas krožijo nad smetmi. Fotografija Igorja Marovića vse te elemente, ki so po svoje grdi in nas načeloma odvračajo, prikaže z občutkom za estetiko in kompozicijo, zato na trenutke pravzaprav pozabimo, da gre za smetišče. Za razliko od panoramskih posnetkov se ob prikazovanju subjektov kamera osredotoči na njihove obraze in se jim približa, s čimer se postavi v ospredje njihove osebne izkušnje, ki poganjajo film in zadržijo zanimanje gledalcev.
Osrednji fokus je namenjen Yaniku, enemu od vodij različnih skupin stekleničarjev, ki delujejo na smetišču. Spoznamo ga prek pogovorov s člani njegove ekipe in klicev, ki jih ima s šefi nad njim. Teh sicer nikoli ne vidimo – njihova stalna prisotnost je prikazana le prek tega, da Yanika kličejo tako med delom kot tudi na dom ter nad njim izvajajo pritisk, saj njegova skupina ne dosega potrebnih kvot. Yanik, sicer bivši boksar, mora plačevati preživnino za hčerko, boji se dolgov in tega, da bi moral ponovno v zapor, zato želi svoje delo dobro in pošteno opraviti. Težave nastopijo, ker člani njegove skupine niso resni in na delo pogosto prihajajo pijani ali zadeti, poleg tega pa med posameznimi skupinami vlada rivalstvo in si kradejo vreče nabranih plastenk. Ker gre za ilegalen posel na črnem trgu, se morajo znajti sami, saj jim nihče od nadrejenih ne bo pomagal – njih zanimata le število nabranih vreč in dobiček.
Film je razdeljen na tri poglavja; pred vsakim se na platnu izpiše citat enega od protagonistov, ki osvetli in usmeri fokus tega poglavja. Protagonisti sicer delujejo bolj kot liki, ki bi jih našli v igranem filmu, in ne »zgolj« subjekti, ki jih režiser opazuje, saj je tudi dramaturgija Stekleničarjev izredno premišljena in dovršena, zaradi česar gledalci na trenutke pozabimo, da opazujemo resnično življenje posameznikov in ne fikcijske zgodbe. Napetost, ki jo režiser gradi prek Yanikovih zasebnih težav, prikazovanje konfliktov v njegovi skupini, pa tudi med različnimi skupinami stekleničarjev, pripelje do vrhunca, ko vsi člani skupine Yanika zapustijo, zato je primoran tudi sam prepustiti mesto vodje skupine. Nelagodje, ki ga občutimo zaradi vživljanja v Yanikovo situacijo, je potencirano tudi z glasbo Predraga Adamovića, ki spominja na žvenketanje steklenic, ko te udarjajo druga ob drugo. Ta žvenket se vedno znova ponavlja ob prehodih iz enega v drug del filma in se prepleta z njegovo zvočno podobo. Izbor glasbe temelji na izvajalcih, ki jih poslušajo stekleničarji sami (na primer »Rolerkoster« zasedbe In Vivo), slišimo pa tudi izseke radijskih oddaj, ki poročajo, kdaj se bo začela modernizacija smetišča.
Oblikovalec zvoka Boštjan Kačičnik je imel pri tem filmu zares težko nalogo, saj na smetišču, kjer so snemali, piskanje strojev, trušč mašinerije, ki pod seboj tepta gore smeti, vpitje stekleničarjev in kriki množice galebov ustvarjajo oglušujoč hrup. Vsi ti zvoki so v filmu na trenutke razčlenjeni in utišani, spet drugič pa tako glasni, da bi si najraje zatisnili ušesa, s čimer nas film opozori na resnične razmere stekleničarjev, ki v takšnem hrupu delajo vsak dan. Poleg zvokov s smetišča je zgolj z zvočnimi posnetki telefonskih pogovorov, ki so kljub odmaknjenosti dobro razumljivi, prisoten že prej omenjen »veliki šef« (morda tudi več različnih šefov, to ni jasno), ki bdi nad Yanikom. Fizična odsotnost nakazuje tudi njegovo čustveno odmaknjenost od situacije – ni mu mar, v kakšnih razmerah stekleničarji delajo, važno je le doseganje kvote, kar vzpostavlja povezavo s samim okoljem smetišča. Vsakodnevno se tja zgrinjajo kupi smeti, posledica prevelike konsumpcije človeka, ki mu po tistem, ko izdelek odrabi, ni več mar, kaj se s tem predmetom zgodi. Delo stekleničarjev je nevidno, in kot je povedal režiser v pogovoru po projekciji na Festivalu dokumentarnega filma, marsikateri Beograjčan ne ve, da so le nekaj kilometrov od njih ljudje opravljali to težavno in izredno nevarno delo.
Zakaj smo v zgornjem stavku uporabili preteklik? Večja grožnja kot »veliki šefi« in rivalstvo med posameznimi skupinami je namreč dejstvo, da se začenja modernizacija odlagališča, kar vidimo tudi na koncu filma, zaradi česar so oziroma bodo stekleničarji izgubili svoje delo in bodo tako postavljeni pred novo preizkušnjo. Marsikdo od njih je namreč nepismen in izhaja iz težavnega okolja, večinoma gre za člane romske skupnosti. Eden teh je Yanik, ki ga spremljamo tudi v njegovi domači vasi, kamor gre obiskat družino, ki živi v borni baraki z luknjo v strehi, s poginjajočim konjem in prašičem, zaprtim za leseno ogrado. V filmu je poleg dela na smetišču namreč prikazano tudi zasebno življenje stekleničarjev, ki večinoma bivajo v razpadajočih stanovanjih. Tam se zapijajo in zakajajo, klicarijo po telefonu in gledajo razne posnetke, na primer razbijanje avtomobilov, ali pa kakšen film, ki ga najdejo na odvrženih DVD-jih. To ustvari verodostojno sliko njihovega življenja, ki je preprosto in temelji na skupnosti. Režiser jih prikaže na izredno človeški način in se ne postavlja nad njih – razvidno je, da je z njimi preživel obdobje več let in se jim tudi osebno približal, da so mu zaupali in je lahko neopazno spremljal njihov vsakdan, s tem pa tudi nam omogočil vpogled v sicer popolnoma spregledano skupnost, ki pa je predstavljala pomemben del ekosistema odlagališča smeti v Vinči.
Končna špica filma je sestavljena je iz portretnih posnetkov stekleničarjev, kar spomni na film Karpa Godine Zdravi ljudje za razvedrilo (Zdravi ljudi za razonodu, 1971), medtem ko v ozadju slišimo »Romano horo« Esme Redzepove, kar je tudi edini direkten namig, da so stekleničarji pretežno pripadniki romske skupnosti. S takšnim zaključkom režiser fokus filma znova usmeri na protagoniste same in pokaže, da je želel ustvariti portret njihove skupnosti. Stekleničarji so prikaz njihovega življenja in dela, opomnik in dokaz njihovega mukotrpnega truda, ki zaradi ovekovečenja na platnu, čeprav njihovo delo in skupnost ne obstajata več, ne bo ostal spregledan.
