V preteklih letih, ko Izrael pred našimi očmi v Gazi izvaja genocid, smo lahko večkrat slišali, da se zgodovina ni začela oktobra 2023, temveč da je genocid pravzaprav še ena, skrajna stopnja nasilja, ki ga Izrael izvaja nad Palestinci že vse od leta 1948 in da se nakba, katastrofa, v kateri je bilo razseljenih in razlaščenih več kot osemdeset odstotkov takratnega prebivalstva Palestine, zgolj nadaljuje. Annemarie Jacir, s filmom Palestina 36 (Palestine 36, 2025) omenjeno izjavo nadgradi – saj poudarja, da se zgodovina ni začela niti leta 1948, temveč da je do vzvodov za katastrofo prišlo že v desetletjih prej, ko je naseljensko-kolonialni sionistični projekt države Izrael omogočila Velika Britanija.
Ko se film Palestina 36 začne, je bila Palestina že od leta 1922 pod mandatom, ki ga je Britancem po prvi svetovni vojni dodelilo Društvo narodov. Britanski mandat – ki je bil v svojem bistvu povsem kolonialne narave – je podpiral sionistično idejo priseljevanja judovskega prebivalstva iz Evrope in že v dvajsetih letih so Palestinci proti sionističnim težnjam organizirali demonstracije in stavke, ki pa so jih Britanci vedno znova zatrli. V tridesetih letih je postalo jasno, da želijo sionistični voditelji z neomejenim priseljevanjem ustvariti judovsko večino, ki bi omogočila ustanovitev lastne države. Palestinci so se organizirali, njihov upor pa je v oboroženi in najbolj množični obliki izbruhnil oktobra 1937. Velika Britanija je z uporabo vojaške sile, v Palestini je bilo takrat kar sto tisoč britanskih vojakov, eden na vsake štiri odrasle palestinske moške, upor krvavo zatrla. Annemarie Jacir v filmu predstavi dve najbolj odločilni leti t.i. arabske vstaje in nas v filmski zgodovinski lekciji poduči o manj znanem poglavju britanskega imperializma in njegovi zgodovinski odgovornosti za to, kar se v Palestini dogaja zadnjih sto let.
Jacir v filmu ne spremlja osrednjega junaka, temveč naslika razredno raznolik mozaik palestinskega prebivalstva tistega časa in njihovih odzivov na poteze Britancev; od dela palestinske elite, ki je z britanskimi kolonialnimi uradniki sprva uglajeno prijateljeval, pa do pristaniških delavcev in podeželskega prebivalstva, ki so v tridesetih postali gonilna sila upora. Z odmikom od pripovedi o enem samem junaku k slikanju različnih odzivov običajnih ljudi, Jacir vzpostavi multitudo glasov, ki so morda med seboj dokaj različni, a so skupaj doživeli trenutek v zgodovini, ki Palestino zaznamuje vse do danes, s čimer gledalcem ponudi tudi pomemben premislek o raznolikosti palestinskega prebivalstva in njihovih odzivov na naseljensko-kolonialni projekt ne le v zgodovinski točki, ki jo slika v filmu, temveč vse do danes.
Če so palestinski liki v filmu, kot pove režiserka v intervjujih, povečini fiktivni, osnovani na zgodovinsko zabeleženem odzivanju različnih plasti prebivalstva, pa so britanski uradniki in pripadniki vojske v filmu osnovani na dejanskih zgodovinskih osebnostih, katerih nasilje je Jacir v filmu v primerjavi z zgodovinskimi podatki menda celo nekoliko omilila. Jacir sicer v filmu ne odmika pogleda od nasilja – prikazano je surovo, a hkrati nepompozno. V prizorih, ko bi prenekatere zgodovinske kostumske drame kolonialno nasilje in nasilen upor prikazovale spektakularno, se Jacir še najbolj osredotoči na posledice nasilja. Na izgubo življenj in to, kako te zaznamujejo druga življenja.
Film Annemarie Jacir, ki je bil, kar je svojevrsten dosežek, večinoma posnet na lokaciji, pretežno na Zahodnem Bregu, namesto po prijemih spektakularne dramatizacije, poseže po resničnem zgodovinskem gradivu. V igrano filmsko pripoved je avtorica namreč vpletla izjemno živo tkivo koloriziranih arhivskih posnetkov Palestine iz obdobja britanskega mandata, ki nas potegnejo v obdobje izpred sto let, kot bi se sami sprehajali po tamkajšnjih ulicah. Jacir je gradivo kolorizirala, da bi se mehkeje spojilo s posnetimi igranimi deli, a ohranila njihov izvorni format. Zožanje formata v filmu tako vseeno subtilno napove premik v resnično, kar gledalca le še dodatno opominja na ukoreninjenost filmske pripovedi v zgodovini. Arhivski posnetki pa obenem delujejo kot filmsko politično orodje proti sionističnim poskusom izbrisa palestinske zgodovine pod geslom »zemlje brez ljudi za ljudi brez zemlje.«
Jacir v filmu Palestina 36 jasno pokaže, da Palestina nikoli ni bila zemlja brez ljudi, a obenem ne zanika, da so bili Judje v Evropi preganjani. Že v enem od začetnih prizorov filma namreč palestinska mati svoji hčeri, ko hodita mimo ene od novih judovskih naselbin na podeželju, na vprašanje, zakaj Judje prihajajo v Palestino namreč pojasni, da jih njihove države nočejo. Jacir v filmu tako pokaže, da prihod preganjanih, saj so Palestino že pred tem naseljevale različne skupine prebivalstva, med njimi palestinska judovska skupnost, ne gre razumeti kot temeljni problem, saj vzpostavi pomembno razlikovanje med idejo prihoda beguncev na eni in nasilnim sionističnim kolonialnim projektom načrtnega naseljevanja in razlastitve palestinskega prebivalstva na drugi strani. Projekta, ki ga je, tudi z uporabo vojaške sile omogočil kolonialni britanski imperij, da bi se karseda enostavno »rešil« Evropi lastnega virusa antisemitizma.
