Italija. Ogenj in pepel (Italia. Il fuoco, la cenere, 2021) je lirično, vizionarsko potovanje k začetkom italijanskega nemega filma, ki se lahko pohvali z brezprimerno in veličastno zgodovino in se je ohranil razpršen po filmskih arhivih po vsem svetu. Ta briljantna umetniška zvrst s pripadajočo industrijo je omogočila, da so zasijale prve mednarodne zvezde, poleg tega pa je porodila tudi zgodovinske filme z antično tematiko, melodrame in pustolovske filme. V svojem svetu romantike in delirija, v dobi med simbolizmom Verdija in dekadenco D’Annunzia, je italijanska kinematografija uživala mednarodno slavo in fascinirala množice, intelektualce in umetnike po vsej Evropi, potem pa je prečkala v Ameriko. Protagonisti naše zgodbe so režiserji in režiserke, igralci in igralke, tehnično osebje ter kritiki in kritičarke, ki so prispevali h kipeči originalnosti te kinematografije. Ta film, v katerem kot pripovedovalki nastopita Isabella Rossellini v njegovi italijanski verziji in Fanny Ardant v njegovi francoski verziji, pri čemer vsaka posodi glas neverjetnim arhivskim podobam prek originalnih besed tistih, ki so ustvarili in doživeli to estetsko in kulturno revolucijo, oživi dobo blišča in zgodovino naroda, ki je kmalu zatem padel v brezno fašizma.
Cilj našega filma je odpreti vrata v svet teme in skrivnosti. Podobe pulzirajo in stopajo iz neznanosti; obiščejo nas duhovi, prek katerih smo priča izginulemu svetu, ki ga mnogi ne poznajo. To je zgodba o umetnosti in hkrati o državi, njenih navadah in okusih, duhu preteklega časa oziroma, bolje, duhu različnih dob, ki sledijo druga drugi, dokler nas neopazno, a neizbežno ne pripeljejo do fašistične dobe in zloma globoko evropske kulture.
Čeprav si splošna struktura naše naracije prizadeva vzdrževati določeno kronologijo, je ta študija filma vseeno predvsem poetična in daleč od gole kompilacije ali kakršnegakoli poskusa, da bi bila izčrpna. Naše izbire so se osredotočale na najinovativnejša dela v posameznem žanru, tista, za katera se nam še zdaj zdi, da so nas zmožna naučiti nekaj o filmu ali celo učiti film na drugačen način. Ta film pokaže tudi, kako se takšno filmsko ustvarjanje ni rodilo v praznini, pač pa so ga v njegovem ustvarjanju naravno navdihnile predhodne umetnostne zvrsti: slikarstvo, kiparstvo, opera, fotografija, gledališče itn.
Montaža je v osrčju tega projekta, tako v smislu splošne strukture kot vsake posamezne prelomnice. Vsaka faza pripovedi tako najde svojo notranjo napetost in ritem v poskusu oživiti to, kar je zakopano pod površino podob, kot da bi ti filmi lahko odražali nekaj nezavednega italijanske družbe v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju. Stalen dialog med fikcijskimi in dokumentarnimi podobami razkrije obsesije ali pomanjkljivosti tiste družbe, tako njeno veličino kot njeno ranljivost.
Nitratni filmski koluti, ohranjeni v čudovitih italijanskih in evropskih filmskih arhivih, ki smo jih obiskali v Torinu, Milanu, Rimu, Huminu, Bologni, kot tudi v Amsterdamu, Parizu in Londonu, utelešajo spomin filma in samo krhkost tega spomina, njegovo sijajno lepoto in neizbežno razgradnjo. Ko smo jih gledali, smo ugotovili, da je arhiv estetski material sam po sebi, ki izžareva barve, katerih izvirne nianse so bile ohranjene, ali utripa s popačenji, ki jih povzroča minevanje časa, včasih pa pridobi določeno abstraktnost, ko njihov razkroj postane ireverzibilen.
Pri italijanski različici filma smo se odločili, da prek emblematičnega glasu Isabelle Rossellini besedo prepustimo ustvarjalcem podob in njihovim gledalcem iz tistega časa, kot so Luigi Pirandello, Salvador Dalí, Antonio Gramsci, Ricciotto Canudo, Giovanni Pastrone, Federico Fellini, Francesca Bertini in drugi. Ti nam omogočajo, da podoživimo tisto, kar je občinstvo videlo v zadevnih filmih in kar jih je očaralo, osupnilo ali vznemirilo.
