Pojdite na vsebino

Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk (Karpo Godina, 1970)

Hrepenenje ni zgolj želja – je prostor med možnostjo in izgubo, med tem, kar smo, in tistim, kar manjka. Sanje so pogosto edini prostor, kjer nedosegljivo zaživi – a nikoli povsem. Zaradi močnega čustvenega naboja ter poživljajoče in hkrati frustrirajoče želje po uresničitvi je lahko izkušnja hrepenenja močan navdih za raznolike umetniške upodobitve. Izbor filmov v tokratni sekciji Slovenskega filmskega arhiva sega od eksperimentalnih vizij do mladostniških zgodb, v katerih sanje niso tolažba, temveč gorivo hrepenenja: večje kot so, močnejše postaja hrepenenje. Filmi, ki jih povezuje ta tematski lok, ne pripovedujejo zgolj o tem, kaj si želimo, temveč predvsem o tem, kako hrepenenje oblikuje naše občutenje in doživljanje sveta ter pogled nanj.

Eksperimentalni film Sanje z montažo abstraktnih podob in simbolov uteleša preplet sanj in hrepenenja. Prva ljubezen ter Orfej in Evridika delujeta kot paraboli o ljubezni. V Prvi ljubezni protagonista še ne poznata razočaranja, temveč prvič odkrivata ljubezen. Orfej in Evridika je medtem pripoved o ljubezni, ki pozna izgubo. Hrepenenje se prelevi v iskanje tistega, kar je bilo izgubljeno, a morda ni nikoli zares obstajalo.

prizor iz filma Sanje
Sanje (Vasko Pregelj, 1966)

V animiranem filmu Raste mi, raste vizualizacija ljudske pesmi prikaže, kako lahko nežna ljubezen preide v mračno hrepenenje – morda celo v izraz obupa in potrebe po potrditvi. V filmu Vsi so prihajali je seksualna želja izražena s humorjem in igrivostjo – v prostoru samozadovoljevanja in domišljije.

V filmih Mladi levi in Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk postanejo sanje orodje uporništva. Film Mladi levi prek zgodbe o kraji avtomobila razkriva mladostno hrepenenje po svobodi in adrenalinu. V Gratiniranih možganih Pupilije Ferkeverk je upor izražen kot želja po svobodi zunaj sistema, ideologije, avtoritete in celo zunaj lastnega telesa.

Director’s cut samo ustvarjanje predstavi kot obliko hrepenenja. Čeprav traku zmanjka, režiser nadaljuje snemanje. Fantastična balada predstavlja hrepenenje po tistem, kar je bilo zamujeno in nedoživeto.

V izbranih filmih te sekcije se hrepenenje razkriva kot večplastna, pogosto boleča, a neprecenljiva plat človeške izkušnje. Pripovedi presežejo meje filma z uprizarjanjem univerzalne izkušnje, ki nas povezuje z lastnim žgočim bistvom kot virom navdiha.



Preberi več

Preberi več / / Lidija Rezoničnik, Oddelek za slavistiko, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Retrospektiva Andrzeja Wajde