Pojdite na vsebino

Slovenska kinoteka je začela kot ena najmlajših kinotek na svetu. Kot samostojni javni zavod je bila uradno ustanovljena šele leta 1996, torej sredi desetletja, ko so druge kinoteke po svetu že dodobra utrdile svoje korenine. A to še zdaleč ne pomeni, da Slovenske kinoteke pred tem ni bilo. V svojih sedanjih prostorih na Miklošičevi 28 v Ljubljani je namreč kot Dvorana Jugoslovanske kinoteke v Ljubljani začela delovati že leta 1963. Ob njeni letošnji šestdesetletnici se bomo tako prvega kinotečnega leta spominjali na različne načine, med drugim tudi s filmskim programom ter različnimi arhivskimi zapisi.

Jutri otvoritev dvorane Jugoslovanske kinoteke

Jutri bo odprla Ljubljana – po Beogradu in Zagrebu – svojo predvajalnico Jugoslovanske kinoteke. V njej bodo redno predvajali izbrane filme iz večdesetletne zgodovine filmske umetnosti, dolgometražne in kratke filme, retrospektivne preglede dela pomembnih ustvarjalcev in cikle filmov, ki si jih izposojajo kinoteke med seboj. S tem dobiva naša prestolnica ustanovo, ki je nenavadno pomembna za širjenje filmske kulture in za organski razvoj naše kinematografije.

Jugoslovanska kinoteka je bila ustanovljena takoj po vojni kot zvezna ustanova, ki je dolžna zbirati in hraniti vse filmsko gradivo, predvsem seveda filme, ki so nastali ali prišli od drugod in so jih našli na področju naše države. Zakon določa, da mora proizvajalec oddati kinoteki brezplačno po en izvod slehernega svojega filma – ukrep je podoben obveznostim založnikov do nacionalnih bibliotek – in da mora ustanova ali posameznik, ki sam hrani filme, to zaradi evidence sporočiti Jugoslovanski kinoteki. Ves tako zbrani fundus je dolžna kinoteka dajati na razpolago v študijske in splošnoizobraževalne namene: filmskim in drugim šolam ter kulturnim ustanovam in organizacijam. Prva in glavna njena naloga pa je zbiranje in čuvanje starih filmov. Filmski trak je že sam po sebi občutljiv – starejši filmi so poleg tega še vnetljivi in je treba mnogo skrbi posvetiti pravilnemu shranjevanju, konserviranju obširnega, po večini dragocenega gradiva.

Kinoteka ne zbira le domačih filmov, marveč tudi najboljša dela z vsega sveta. Ker je jugoslovanska proizvodnja številčno še skromna, je sorazmerno zelo močan delež tujih proizvodenj. Z odkupi in zlasti z zamenjavami raste njen filmski arhiv iz dneva v dan in zavzema že danes v evropskem okviru prav dostojno mesto. V bunkerjih kinoteke na Košutnjaku je spravljenih več tisoč filmov, med njimi zelo lepo število temeljnih del nove umetnosti.

A kinoteka ne zbira samo umetniških filmov. S stališča arhivske zbirke ji je enako pomemben sleherni dokument, sleherni zapis na filmskem traku. Že pozabljeni in v zadnjem času novo odkriti odlomki filmskih tednikov in amaterski zapisi predstavljajo danes veliko dragocenost, saj so najbolj objektivni živi prikazi zgodovinskih dogodkov, kar jih poznamo. Podobno kot pisani dokumenti v državnih arhivih so tudi celuloidni trakovi, ki so bili posneti samo z željo, da se ohrani verna slika nekega dogodka, najpomembnejši viri ne le za zgodovino filma, temveč tudi za splošno zgodovino. Za gledalce so privlačni zaradi nepotvorjene resničností samega posnetka in prikazanih dogodkov, ki pridobe zaradi časovne oddaljenosti na zanimivosti, tudi če sami po sebi niso pomembni. Takšnega gradiva ima Jugoslovanska kinoteka mnogo; najstarejši zbrani filmski zapiski segajo v najstarejšo dobo filma, pomembni pa so tudi trakovi, posneti med obema vojnama, in gradivo iz časov partizanskega boja.

V ljubljanski predvajalnici se bomo sčasoma lahko seznanili tudi z dobršnim delom tega arhivskega materiala. Program bo sestavljalo vodstvo kinoteke v sporazumu s posebnim programskim svetom v Ljubljani. V začetku bo treba predvsem nadoknaditi zamudo in predvajati filme, ki jih v Zagrebu in Beogradu že dobro poznajo. Zato bo tukajšna dvorana odprta tudi julija, ko sta zagrebška in beograjska zaprti. Vendar v tem poletnem mesecu spored ne bo cikličen ali kakor koli zaključen. Obiskovalci bodo imeli priložnost videti 27 izbranih filmov, ki so nastali v velikem časovnem razponu, od še nemega Stillerjevega filma Gösta Berling iz leta 1923 do filmov, ki so bili posneti okoli leta 1950 in se jih po večini še vsi spominjamo (med drugimi Othello Orsona Wellesa, Asfaltna džungla Johna Hustons in Vsi smo morilci Andrea Cayatta) in bo ogled teh filmov pomenil za marsikoga obujanje prijetnih spominov. Že Bulvar somraka Billyja Wilderja je marsikomu neznan, še manj pa so znani znameniti filmi Fordova Poštna kočija, Hitchcockova Lady izgine, Hawksov Mož z brazgotino in drugi filmi, ki so jih podpisali režiserji Sergej M. Eisenstein, Joseph von Sternberg, Fritz Lang, Jean Renoir, King Vidor, Carol Reed, Elia Kazan, Roberto Rossellini, da navedemo samo nekatere najbolj znane.

Septembra pa bo začela kinoteka z rednim, sistematičnim repertoarjem. Prva na vrsti je komedija nemega filma. S tem se bo začelo široko zasnovano kulturno delo, ki bo imelo nedvomno ugodne posledice za vsa področja naše kinematografije. Koristilo bo v enaki meri filmskim delavcem, ki si bodo razširili pogled v zgodovino filma, kakor mladi generaciji študentov, ki se bodo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo odločili za študij filma, seveda pa tudi vsakomur, ki bi rad spoznal, kaj je pomembnega nastalo v razdobju kratkih nekaj desetletij na čisto novem ustvarjalnem področju. A tudi vsak povprečen gledalec, ki mu ni mar sistematike, bo vesel, če se bo v novi dvorani srečal s filmskimi deli, ki bodo po tej ali oni strani zanimiva tudi zanj.

Še kratka pripomba: kopije filmov, ki jih predvajajo v dvoranah kinotek, so pač takšne, kakršne je mogoče dobiti. Nekatere so boljše, druge slabše. Podnaslovljene so različno, tudi v tujih jezikih, ker si Jugoslovanska kinoteka ne more privoščiti več kopij istega filma. Zato bodo morale dvorane organizirati simultano prevajanje pri filmih, ki bi jih gledalci ne mogli razumeti. Isti film se predvaja lahko le kratek čas. Kinoteka ne more predvajati filmov toliko časa, da usahne zanimanje zanje, ker bi si sicer nakopala očitek komercialnega izkoriščanja, ki ga mednarodni predpisi kinotekam prepovedujejo. Zato pa se filmi v daljših razdobjih vračajo na repertoar.

Delo, 3. 12. 1963

Preberi več