Morasti začetek filma Pregon brez usmiljenja (The Chase, Arthur Penn, 1966), kot bi nekdo preganjal nas, ne le dve senci na ozadju avtomobilskih luči in neprijazne teksaške pokrajine, neusmiljeno zareže v družbeno realnost – ne le ameriško tistega časa, brez težav bi si jo lahko zamislili tukaj in zdaj. Kapitalistične sanje o uspehu so nočna mora, ki ustvarja množico potlačenih in obubožanih ter peščico privilegiranih po spolu, rasi in družbenem razredu. Dekadentna, predsodkov in prevar polna skupnost teksaškega mesteca, ki je očitno v primežu bankirja in nepremičninskega veljaka Vala Rogersa (E.G. Marshall), doživi dolgo pričakovano budnico: pobeg prestopnika Bubberja Reevesa (Robert Redford) iz zapora. To pospeši dokončen razkroj zlaganih odnosov, delujočih po enem in edinem principu zakona močnejšega. Pregon za ubežnikom, ki se nevede vrne v domače mestece – svojemu poreklu kakopak ne moreš ubežati – se pretvori v vsesplošni pregon vsega drugačnega, strpnega, solidarnega. Vodijo ga seveda beli, premožni, s pištolami in nadutostjo oboroženi beli moški, ki se opiti od alkohola in moči pretvorijo v pošasti. Tekla bo kri, če ne Reevesova, pa od nekoga drugega, ki je pri roki: razočarana žena, temnopolti vaščan ali celo šerif.
Prav prispodoba šerifa Calderja (Marlon Brando) je tista, ki nosi ta simbolični premik. Šerif, ta ultimativna prispodoba ZDA kot pravičniškega svetovnega policaja, ki vedno znova reši vse mogoče situacije in pri tem s patriarhalnim nasmeškom skrbi še za moralno čistost skupnosti, se postopoma pretvori v popolnoma impotentno in nemočno figuro v vsesplošni orgiji nasilja, ki zajame mestece. Calderju je službo »zrihtal« Rogers, zato se skozi celoten film otepa njegove sence in skuša vzpostaviti lasten moralni imperativ: kako ubežnika na čim manj boleč način ponovno prepeljati pred roko pravice in s tem preprečiti pogrom ter razpad krhkega sistema. Krvoželjna skupnost, vsaj tisti njen del, ki se čuti za to poklicanega, »pravico« vzame v svoje roke; če je šerif v rokah bankirja, kar mu vsi po vrsti posredno ali neposredno očitajo, je pravica lahko le še v rokah ulice. Ko se Calder tega zave, je že prepozno – situacija je ušla z vajeti. In ko misli, da jo je ponovno uspel zgrabiti za roge, ga vedno znova vrže na trda tla surove realnosti.
Če to še ni popolnoma vidno pri dnevni svetlobi žgočega teksaškega sonca, postane jasno, ko pade noč in z njo vse meje spodobnega. Divje zabave, odkrita varanja, škodoželjno licemerstvo in kruti predsodki, vse skupaj podžgano z alkoholom, poskrbijo za dokončni padec vseh mask. Nihče ni nedolžen, a vsi bi prvi vrgli kamen v najbolj očitno tarčo. Zlomu vseh vrednot in moralnih avtoritet ni mogoče ubežati. »Težave belih moških naj rešijo beli moški«, pouči svojega mladega sopotnika temnopolta šoferka, ko ugledata ubežnika. A kaj ko prav hiša temnopoltega meščana na koncu eksplodira na vrhuncu nasilnega karnevala, tudi njegova kri pa je prelita v imenu reševanja nerešljivega. Rešitve ne ponudi niti druga večna hollywoodska rešiteljica vseh možnih zapletov: romantična ljubezen. Reevesova žena Anna (Jane Fonda) moža ne čaka kot pridna gospodinja, našla je že drugega izbranca iz popolnoma drugega sveta in družbenega razreda, namreč Rogersovega sina Jaka (James Fox), ki je povrhu še Reevesov prijatelj. Je to res ljubezen? Je ljubezen v takšni konstelaciji sploh možna? Je možen takšen, romantičen, prehod med razredi? Ker se Anna ne more odločiti, s tem ubija ljubezen ali vsaj privid ljubezni, kar le še podčrta nasilna smrt obeh njenih ljubimcev.
Prav ta nezmožnost odločitve za pravo stvar – karkoli naj bi to že bilo – poganja film do neizbežne tragedije. Edini možen izhod iz nje je pobeg, umik. Pa je res? Verjetno le do naslednjega pregona. To, da se je tudi Arthur Penn z izjavo, da je bilo »vse v filmu razočaranje, lahko pa bi bil veličasten«, sam odrekel svojemu delu, ni presenetljivo, ampak simptomatsko. Mogoče je grebel pregloboko, ko je dramo Hortona Footeja o maščevanju ubežnika nad šerifom skupaj s scenaristko Lillian Hellman pretvoril v tragedijo o mestecu in družbi, ki se ne zna soočiti s svojimi travmami, strahovi in predsodki. V takšnem pregonu, kjer so vsi hkrati ubežniki pred lastnimi sencami in preganjalci senc drugih, ni premora, ni rešitve, ni katarze, ni srečnega konca; so samo apatičnost, dekadenca in trpljenje. Film, ki je bil eden znanilcev novega Hollywooda ameriške kontrakulture, je danes mnogo več kot razočaranje, pa tudi mnogo več od veličastnosti. Prav v svoji nepretencioznosti uporabe filmskega jezika, ki meji že na konvencionalnost, neizprosna kritika gnijočega malomeščanstva toliko bolj neposredno zareže v gledalca iz nekega drugega časa, ki je drug le navidezno. Zgodbeni okvir kriminalke in simbolično jedro vesterna se tako pretvorita v grozljivko kapitalistične realnosti. Pobeg je možen le do naslednjega pregona – brez usmiljenja.
>>>
Pregon brez usmiljenja si lahko 24. aprila ogledate na 9. festivalu žanrskega filma Kurja Polt.
